S tem nadnaslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Ni jim bilo vseeno, učiteljem in učencem osnovne šole Lesično na Kozjanskem, kadir so na šolskih izletih ali kako drugače opazovali lepo urejena in asfaltirana športna igrišča po domači občini in zunaj nje. V mladih srcih je vzklilo: nekaj podobnega moramo imeti tudi mi.
Ideji so se pridružili še učitelji, navdušila se je tudi mlada in zagnana ravnateljica Gelca Čepin. Začeli so z delom.
Videč navdušenost in prizadevnost kolektiva osnovne šole Lesično, so postali pozorni še občani in predstavniki krajevne skupnosti Lesično in Zagorje, od koder hodijo v šolo njihovi otroci.
Brez pomišljanja so se odpravili v dolino, posodili svoje traktorje, vole in moč, nekateri tudi material in denar. Na gradbišču tik šole v Lesičnem je začelo vrveti. Potem so začeli delati cesto Lesično-Virštanj. Šolski kolektiv je vedel, da nekaterih opravil ne bodo zmogli sami. Beseda ni konj, so deja in zaprosili Cestno podjetje Celje za pomoč. Niso jim odrekli, tako kot jim ni od rekla novoustanovljena temeljna telesno-kulturna skupnost Šmarje pri Jelšah, ki jim je za asfaltiranje igrišč primaknila polovico od 18 milijonov in 640 tisoč starih dinarjev, kolikor sta obe igrišči vredni. Pridnim Kozjancem so pri skočila na pomoč še podjetja Zadruižna enota Kozje, Zavarovalnica Sava, AERO Celje in Trgovsko podjetje Jelša iz Šmarja.
Zaradi zavesti, da delajo zase m za domači kraj, so mladi iz Lesičnega skupaj z mladinci mladinskega aktiva vložili v gradnjo igrišč preko 3000 prostovoljnih delovnih ur.
Novo igrišče v Lesičnem pa ne bo samo objekt za boljšo realizacijo šolskega pouka, pač pa bo še nekaj več: simbol medsebojne po moči, razumevanja in sodelovanja ter ponovno prizna nje skupnemu delu. Na njem bodo vsako leto tradicionalne športne igre. Prve so namreč že bile na sam dan otvoritve, ki bodo prav tako krepile sodelovanje mladih Kozjancev in Šmarčanov.
Pomoč pri gradnji je ob ljubil tudi kolektiv šole Pod četrtek, pomoči pa zaenkrat niso izrabili, jo bodo pa še. Še bo prilika, menijo v Lesičnem.
Spomladansko kmečko delo je premnogokrat odtrgalo od dela kmete, ki so opravljali prevoze za igrišči, zato ne bi bilo prav, če bi zamolčali njihova imena, zlasti pa še njihovo pomoč.
Anton Kolar iz Lesičnega je prevažal celih 29 ur, njegov sovaščan Anton Poznič pa devet ur manj. Fric Kovačič in Franc Kovačič iz Lesičnega in Gubnega sta vozila na gradbišče 19 in 16 ur. Miloš Turk iz Klak in Hrabko Tacer iz Polane sta na redila kar precej prevozov v 19 in 12 urah. Soimenjaki Čepini, Miha, Franc in Martin, iz zaselkov Klake, Drensko rebro in Zagorje, so žrtvovali skupaj 27 ur, Bosio Hugo iz Lesičnega pa 12 ur. Zdravko Lupše iz Lesičnega, Miloš Vovk iz Pilštanja in Ivan Lupše iz Gubnega so vozili 12 ur. Mirko Zidar je za igrišče podaril 35 kubičnih metrov gramoza.
Velika akcija je uspela prav zato, ker so delali z ramo ob rami. Zato so do bili pomoč in naleteli na razumevanje, kamor so se obrnili. Sedaj, pravijo, je na vrsti kulturni dom v Lesičnem. Ponovila se bo ista dobro znana pesem, le da bodo za pomoč zaprosili še brigadirje.
Milenko Strašek, Novi tednik, 23. 5. 1974
*cena časopisa: 2 dinarja
