S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Ko so se pretekli teden se stali poslanci šentjurske skupščine, so se največ časa ukvarjali s spornimi lastninskimi razmerji med podjetji, nastalimi iz Kmetijskega kombinata Šentjur.
Gre predvsem za nesoglasja med Mejo in Kmetijsko zadrugo, po dveurni razpravi pa so jima naložili moralno obveznost – do 15. marca morata razrešiti vsaj to, kar med njima ni sporno.
Odnosi med Mejo ter zadrugo sicer niso bili predmet posebne točke dnevnega reda, med poslanci pa so predstavniki obeh sprtih strani. O sporu so začeli razpravljati po tistem, ko je predsednik občinske vlade Grdina dejal, da premoženjski spor ovira njihove naložbe v plinifikacijo in posodobitev križišča pri Sikošku ter normalno delo podjetij. Občinska vlada je že skušala posredovati, vendar do sodelovanja ni prišlo, je povedal predsednik. Po njegovem je za nesporazum kriva predvsem zadruga, rešitev pa je možna ob strpnem pogovoru in po puščanju. Izrazil je bojazen, da bo sicer premoženje prešlo v državni zemljiški sklad, delavci bivšega kombinata pa bodo ostali praznih rok. Za rešitev spora med Mejo in zadrugo se je na zasedanju posebej zavzel tudi župan Malovrh.
Vse to je brž sprožilo živahno razpravo, seveda v znamenju medsebojnih očitkov poslancev, ki zastopajo interese Meje oziroma zadruge – drug drugemu so očitali nepripravljenost za reševanje odprtih premoženjskih vprašanj. Iz Meje so trdili, da ne morejo odstopati od svojih temeljnih interesov, iz zadruge pa, da so ljudje vložili svoja sredstva, danes pa je v bistveno slabšem položaju od sosednjih zadrug. Tako je prišlo celo do tega, da so se pritožili ministrstvu za kmetijstvo.
Brane Jeranko, Novi tednik, 3. 3. 1994
