Prosta delovna mesta Klikni tukaj za aktualne zaposlitvene oglase

Sestop Zmajevega repa (video)


Atrij podsreškega gradu je bil enajtoseptembrski večer v znamenju koncertiranja ob predstavitvi tretjega albuma skupine Zmajev rep. Fantje, ki so po daljšem času nastopili (skoraj) na domačem terenu, saj prihajajo iz Bistrice ob Sotli, so bili z nastopom zadovoljni in v pogovoru omenjali, da bi lahko ta špil šteli za referenčnega.

Kvartet ima v načrtu krajšo srbsko turnejo, razveselili pa bi se tudi vabila katerega od organizatorjev s Kozjanskega in Obsotelja.

 

Iz uradnega gradiva:

Zmajev rep so se zbrali 1998. leta, prvi studijski posnetki pa so nastali dve leti kasneje v studiu Kif-Kif. Leta 2003 je nato v samoizdaji izšel prvenec Ogenj, ki je bil nekakšen prvi otrok »šompeterske« (domače ime za Bistrico ob Sotli) uporniške scene. Do tega rojstva je četverica odbrusila kar nekaj koncertov po slovenskih klubih in odrih, tako da so bili pripravljeni v živo zagovarjati tisto, kar so posneli. Sčasoma je člane začarala »lomljena« ritmika, zato so znotraj skladb, ki so bile spočete za ploščo Urok (2005), promptno uvedli menjavo tonalitet in ritmov. Po Uroku so se stvari zopet začele spreminjati. Iz rocka je zasedbo vse bolj vleklo proti jazzu. Tako so sedaj Zmajev rep slišati kot zlitje ali fuzija nalomljene progresive ter jazzovskega navdiha. Posledica tega je glasba, ki ni žanrsko obremenjena, kaj šele opredeljena. Podobno velja za njihov dosedanji opus. Konstanta je spremenljiv(k)a!

Andrej Boštjančič – Ruda: kitara, Jošt Drašler: bas, Vid Drašler: bobni in Ambrož Božiček: klaviature.

Z njihovimi tehničnimi zmogljivostmi in v glavnem uspešnimi kompozicijskimi obrati je Zmajev rep trenutno ena izmed najboljših slovenskih skupin, in to ne glede na žanrske razmejitve. Odlično uigrana štirka ga na trenutke prav nesramno dobro suva (se reče, gruva), še najraje v sedemčetrtinskem ritmu z mastnim basom in navdušujočim bobnanjem. Ritmični dvojec bratov Drašler je tukaj res neprekosljiv. V celoti so Zmajev rep končno dosegli stopnjo, ko ob njihovi glasbi ni več zanimivo govoriti o vplivih in podobnostih z drugimi, temveč o njihovem lastnem, izvirnem izrazu.
Andrej Hočevar (Radio Študent, 22. 4. 2010)

 

 

 

 

 

*Na fotografiji je naslovnica najnovejšega izdelka plodovite bistriške glasbene scene

 

t/f/v: bR