Na Svetelškovi domačiji zadišalo po kulturi in zgodovini

25. 10. 2012 10:56

 

V Dramljah oz. Svetelki je Zgodovinska sekcija Športnega društva Šedina pred tednom dni na Svetelškovi domačiji pripravila literarni večer z Milenkom Straškom, dogodek pa je prinesel še nekaj stvari, ki jih bomo izpostavili v nadaljevanju.

Večer je povezoval Mirko Čander, ki je predstavil avtorjevo literarno ustvarjanje – zbirka Mejaši mojih gmajn, kot tudi njegov obsežen prispevek pri ohranjanju lika Franca Guzeja – kozjanskega Robin Hooda, ki so ga Drameljčani pobliže spoznali ob razstavi pred tremi leti.

Recitatorka Janja Trnovšek je recitirala več njegovih pesmi, kot so: Ibržnik, Korte za bregom, Memento, … Pri pesmi Oče je pogovor stekel o avtorjevem očetu Milenku Kneževiću, ki je bil med drugo svetovno vojno najprej poveljnik bataljona XIII. udarne brigade in kasneje Bračičeve brigade. Njegovo ime je zapisano na spomeniku pri Žički kartuziji, pokopan pa je na pokopališču v Žičah. Fotografije in nekaj podatkov o njem je v Pustovi hiši, kjer hranijo zbirko iz tistega časa. Znan je bil po izjemni hrabrosti, njegovi borci so ga izjemno cenili, prav tako prebivalci.

Mnogi prisotni na literarnem večeru se ga spominjajo po pripovedovanju starejših. Aco Konrad iz Svetelke, ki je bližnji sosed Lavbičevih (lastniki in skrbniki Svetelškove domačije), se je kot otrok z njim srečal prav v Svetelškovi hiši in je o tem dejal:

»Bilo je julija ali avgusta, ko je Bračičeva brigada napadla žandarmerijo v Šentjurju. V bojih so bili trije partizani težje ranjeni. Pri Svetelških je bil štab brigade, v mali sobi levo od hodnika, spomnim se tudi zdravnika. V »veliki hiši« pa so bili ti trije ranjenci ki so ležali na lesenih slamnatih posteljah. Stric Tonček mi je dal listek in mi naročil, da ga moram osebno izročiti poveljniku brigade Milenku. Ko sem prišel v hišo in vprašal za Milenkota, sem šel iz veže proti hiši in vidim, da je Milenko na kolenih hodi od ranjenca do ranjenca ter govori »Bratje jaz vam nisem kriv«. Ko ga nekdo od partizanov obvesti o pripeli pošti, vzame listek ga prebere in mi pravi: »Povej Tonetu da je vredu«.  

Z recitiranjem pesmi Vinogora, Impresija 5 in Naša hiša je beseda nanesla o kulturni dediščini, ki ponekod žalostno propada, ponekod se njene vrednosti na srečo zavedajo. Mednje sodita tudi gospodar domačije Franc Lavbič in njegov sin Mirko, ki je bil tudi gonilna sila obnove. O njej sta povedala:

“Domačija je nekoč obsegala 72 hektarov. Iz katerega leta izvira hiša, ni znano, saj letnice niso odkrili, najverjetneje pa iz 19. stoletja. K domačiji spada tudi velik zidan »marof«, ki ga še vedno obnavljajo, v njem pa naj bi se ukvarjali s komercialno dejavnostjo za razne zaključene družbe. Hiša kot taka ne bo kot muzej, po predhodnem dogovoru pa si jo bo možno ogledati. Prav tako bo na voljo za razne mirne dejavnosti. Nekoč sta k domačiji spadala še kozolec in kašča, vendar se žal nista ohranila. Obnova hiše je trajala 10 let, delo pa so skrbno nadzirali iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Iz Svetelškove domačije izhaja tudi nekdanji župan občine Dramlje Blaž Svetelšek, ki je bil na funkciji v dvajsetih letih 20 stoletja.”

Podrobnosti o prenovi objekta so zbrane v prispevku na portalu Korak (klik!)

V okviru dogodka, so se lastniki hiše dogovorili še za postavitev razstave starih oblačil, ki je bila postavljena po posameznih sobanah. Razstava je last muzeja Laško.

Za glasbeni predah je poskrbela flavtistka Alja Urbanček, osrednji gost Mileno Strašek in avtorica ilustracij Vesna Zakonjšek pa sta od gostiteljev prejela unikatno darilo, med drugim tudi tablico za obešanje ključev, z eno izmed ilustracij spredaj (vžgano v les) in z datumom večera na zadnji strani.

 

Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X