Vrhunec praznovanja je bil v petek 8. oktobra ob zelo nenavadni 13. uri, to je na zadnji dan pred začetkom volilnega molka, ko je Šentjur pokal po šivih od vseh mogočih prireditev, a je slavnostna prireditev vseeno skoraj napolnila dvorano šentjurskega KD. Sam pa sem jo skoraj zamudil, saj v vsem vesoljnem Šentjurju (tudi v uredništvo ŠN ni nič prišlo) ni bilo mogoče zaslediti javne informacije o njej.
V svoji 100-letni zgodovini je šola vsaj desetkrat spremenila ime – to sedanje, Šolski center Šentjur, je med najbolj »smotanimi«. Za večino Šentjurčanov je šola ostala Kmetijska šola in amen. Da se sedanja vodstvena generacija šole menda sramuje svojega kmetijskega poslanstva, jim je s slavnostnega odra moral povedati sam kmetijski minister Židan. Pa še obljubil jim je, da upa, da se bodo zadeve kmalu spet obrnile in bodo šcšjevci še radi tudi kmetijci.
Slavnost je zaznamovala prijazna pevsko-glasbena ustvarjalnost sedanjih in bivših učencev ter zaposlenih, toda tudi skoraj popolna odsotnost zgodovinskega spomina na znamenite može šentjurske kmetijske šole in šolske dosežke. Direktor Šket je ob naštevanju vseh mogočih preimenovanj in šolskih programov enostavno pozabil, da so bistvo šole ljudje in njihovi dosežki in ne uradni »zunanji« dogodki.
Vsi nastopajoči so ostali anonimni, zato vključno z moderatorko, ki je odigrala odlično humoristično točko, ne vem, koga naj hvalim. Ni narobe, da so pred mikrofonom dali prostor direktorjem sorodnih prijateljskih šol iz Avstrije in Italije, pa ministru in županu, bi pa bilo lepo, če bi se morda malo bolj spomnili tudi svojih bivših sodelavcev. Je že res, da smo nekaj od tega lahko našli na zelo obsežni in lepo urejeni razstavi v šolskih prostorih, toda to le ni tisto, kar tudi sodi v prvo vrsto jubilejnega slavja. Razstava je med drugim pokazala, da je Kmetijska šola v resnici dodobra izgubila svojo nekdanjo kmetijsko identiteto in je danes res le še »komercialni« šolski center. Takšni so pač sodobni trendi, ki jim vodstvo šole sledi, čeprav s tem seveda šola hitro izgublja svoje nekdanje poslanstvo. Kar precej razstavnega prostora (npr. čebelarstvo, sadjarstvo) so posvetili dejavnostim, ki jih na šoli skorajda nimajo, je pa gostiteljem treba priznati odlično organizacijo in gostinsko ponudbo.
Zanimivo je, da kljub temu, da sta oba šentjurska časopisa šolskemu jubileju posvetila veliko prostora, se slavje skorajda ni dotaknilo šentjurske javnosti. Morda tudi zato, ker v šolski ekipi skorajda ni več domačinov, večina predavateljev prihaja na šolo od drugod, opravi svoje in izgine iz Šentjurja. Kmetijska šola Šentjur je še komaj kaj šentjurska.
Strokovna raven ŠCŠ naj bi se odražala v prispevkih ŠCŠ na priložnostnem mednarodnem kongresu »Trajnostni vidiki pridelave, predelave in ponudbe«. Mednarodnost naj bi prispevali agronomski fakulteti iz Štipa in Čačka, kar ne zveni najbolj spodbudno. Strokovni prispevki ŠCŠ, na primer Vpliv testiranja strojev za varstvo rastlin …, Primerjava zdrsa pogonskih koles … (B. Šket), Predelava ovčjega mleka … (M. Senica,), Vpliv gostote posevka na morfološke značilnosti stebel konoplje (S. Plevnik), Prehrambene navade starostnikov (M. Guček), Računalniško vrednotenje obarvanja domače ovčje volne (D. Tepeš) in še dveh ali treh avtorjev ne kažejo ravno
na posebno aktualno raven znanosti na ŠCŠ.
FK / Šentjurske novice, 27. 10. 2010
Preberite tudi:
Stoletje kmetijskega šolstva v Šentjurju (foto)
