Peter Lapornik je zanimiva kozjanska zgodba o uspehu. 52-letni komercialni tehnik, doma iz okolice Lesičnega, zaradi poslovnega angažmaja ni dokončal študija organizacije dela, je pa naredil eno najbolj uspešnih poslovnih karier v naših krajih. Pred 20. leti je ustanovil podjetje Kemoplast, ki se ukvarja s prodajo in vgradnjo talnih oblog. Lapornik je začel skorajda dobesedno v garaži družinske hiše v Bezovju pri Šentjurju, danes pa ima družinsko podjetje več milijonov evrov prometa, zaposluje skoraj 40 ljudi, opremlja velike objekte po Sloveniji …
Lapornik je še posebej zanimiv, ker je s Kemoplastom na novo na noge postavil šentjurski košarkarski klub. »S košarko sem od nekdaj rahlo zasvojen,« je dejal pred leti. Šentjursko košarko je prevzel leta 1993 in jo rešil pred propadom, leta 2002 se je po uvrstitvi v prvo ligo tako finančno kot organizacijsko umaknil v ozadje. Z Lapornikom, ki pravi, da ga lokalna politika ne zanima (več), smo se pogovarjali, ko je KK Šentjur z uvrstitvijo v polfinale državnega prvenstva dosegel zgodovinski uspeh …
Ste znani športni navdušenec. Sredi maja ste si ogledali tekmo svetovnega prvenstva v hokeju, ne manjkate na nobeni tekmi v Hruševcu. Sicer je znana vaša šaljiva izjava, da bo Šentjur nekoč igral v Tel Avivu z velikim Maccabijem, vseeno pa si najbrž realno leta 1993, ko ste reševali šentjursko košarko, niste mislili, da boste nekega lepega dne premagali veliko Olimpijo in da bodo v legendarno halo Tivoli potovali navijat avtobusi Šentjurčanov?
Prav gotovo ne. Zdajšnji uspehi in vzdušje so zgodovinski in nepozabni, košarka je vroča šentjurska tema. Vse skupaj je nagrada za dobro delo v klubu, tako v preteklosti kot sedanjosti, ko je šentjurska košarka v slovenskem vrhu. Osebno sem se za vstop v košarko odločil, ker sem od nekdaj zaljubljen v to igro, a žal kot igralec nisem uspel na vrhunski ravni. Trenirati sem začel prepozno, šele ko sem bil v dijaškem domu v Celju, ampak ljubezen je ostala. Zato sem leta 1993 prevzel izziv. Zgled nam je bil tedaj Interier Krško, za katerim je stal zasebnik, a je ta klub zaradi nerealnih ambicij propadel, mi pa smo uspeli obdržati zdravo mero in se leta 2000 uvrstili v prvo ligo. Res je, da je klub po mojem prihodu morda res bil bolj kot ne privaten, seveda pa ne drži, kot se jim je zapisalo v Slovenskih novicah, da sem njegov lastnik. To nisem nikoli bil, zadnja leta sem tako ali tako bolj v ozadju klubskega vodstva, je pa moja identifikacija s košarko res izjemno močna.
Koliko vas je stala košarka? Dolgo ste bili praktično edini sponzor?
Res je. Težko je točno reči, ampak šlo je za velike vsote. Uh, bile so tudi sezone, ko je Kemoplast prispeval preko 100 tisoč evrov. Dolgo smo bili generalni sponzor, večina stroškov je slonela na naši firmi. Po uvrstitvi v prvo ligo so finančne potrebe še narasle, tako da je bila nujna vključitev novih sponzorjev, z veliko podporo je pristopil Alpos.
Vam je bilo kdaj žal vloženega denarja?
Ne, ni mi bilo žal … Takrat sem lažje prispeval tako velike vsote, kot bi jih danes. Vseeno pa, ko pomislim za nazaj in pogledam z današnjega gledišča, ko so veliko težji časi, bi bilo čisto v redu, če bi morda prispevali tudi kaj manj. Ampak ob našem košarkarskem vzponu so bile okoli nas izjemno močne ekipe, boj s konkurenco je bil tako neizprosen in tudi prestižen. Takrat smo porabili največ denarja za igralce, nenazadnje smo že sredi devetdesetih pripeljali prvega tujca, dvometraša Agića, kar je bilo takrat kar majhna atrakcija. K nam so prihajali odlični košarkarji iz Ljubljane, samo za odškodnine smo plačevali po 20 tisoč evrov …
Zakaj ste se odločili za umik iz prvih sponzorskih in vodstvenih vrst? Zelo modro ste krmilo prepustili direktorju občinske uprave Jožetu Palčniku …
V košarki sem ogromno doživel, bilo je ogromno lepih, pa včasih tudi manj prijetnih trenutkov. Nekako sem začutil, da je čas za umik. Ko sem vsako leto znova in znova iskal podporo pri pokroviteljih, sem dobil občutek, da so se me že malo naveličali. Potreben je bil nov obraz, povabil sem Jožeta Palčnika, ki se je po dolgem premišljevanju odločil sprejeti izziv in prinesel je nov veter v šentjurska košarkarska jadra. Vesel sem, da se uveljavljajo domači igralci iz kozjanskega okolja. To so dobri občutki, je zadoščenje, da smo vendarle vlagali v pravo smer. Seveda sem vesel tudi za mojega sina Luko, ki lepo napreduje.
Devetdeseta so bila vaša leta. Kako ste ustanovili podjetje Kemoplast?
Enajst let sem bil predstavnik zagrebškega podjetja, za katerega sem po Sloveniji tržil lake, barve in talne obloge. Bil sem zelo cenjen, šlo mi je dobro. Imel sem odlično plačo, delal sem nadpovprečne rezultate, sam sem si lahko kreiral službo … Konec osemdesetih so se začele masovno odpirati različne firme, tudi jaz sem jo registriral leta 1989. Čakal sem pravi trenutek, kdaj dejansko zagnati podjetje tudi v praksi. Res mi je bilo težko zapustiti zagrebško podjetje … Ko sem prvič napisal odpoved, sem jo že priporočeno oddal na pošti, pa me je stisnilo in sem se čez nekaj minut vrnil in uslužbenko prosil, da stornira pošiljko. No, nekaj tednov kasneje je vendarle padla dokončna odločitev, da grem na svoje. Čutilo se je, da država razpada, poleg tega pa sem si preračunal, da lahko ob dobri prodajni mreži sam ponudim veliko ugodnejše cene in tedanjo lepo plačo zaslužim recimo v tednu dni.
Pa je bilo tudi v praksi tako?
Pravzaprav še boljše. Posli so se začeli hitro odpirati, že kmalu sem zaposlil dva sodelavca. Delal sem cele dneve in konkurenco sem hitro puščal za sabo. Kemoplast je bil izjemno fleksibilen, imeli smo dobro ponudbo in predvsem zaloge v domači garaži in v skladišču na Primožu, tako da so naročniki že naslednje jutro dobili material. To je tedaj pomenilo izjemno veliko, večji konkurenti nam niso mogli slediti, in v tem je bila v prvem obdobju glavna skrivnost uspeha.
Ste imeli tudi kakšno krizo?
Do leta 2000 smo vseskozi rasli. Ko gledam nazaj, vidim, da bi takrat lahko ustvaril še več, vendar sem se zavestno odločil ostati samo v svoji dejavnosti. Sledilo je nekaj slabših let, poznalo se je, da smo izgubili nekdanji jugoslovanski trg. Zadnja tri, štiri leta spet lepo rastemo, z izjemo lanskega, ki pa je bilo zaradi recesije vendarle specifično. Imeli smo tudi nekaj velikih investicij, pred leti smo odprli salon v ljubljanskem BTC-ju, pred kratkim še v Šenčurju pri Kranju. Že v Šentjurju smo imeli kupce iz vse Slovenije, zato smo morali bliže k njim. Ljubljana je vendarle trgovsko središče države, tudi na Gorenjskem nam gre dobro. Sicer imamo znotraj podjetja tri oddelke: maloprodajni skrbi za naše salone, veleprodajni dobavlja blago velikim trgovcem (preko njega zalagamo vse Mercatorjeve tehnične trgovine, tudi delno Merkur, OBI, Bauhaus …), seveda pa tudi sami opremljamo številne nove objekte.
Zaposlujete 37 ljudi. Kakšne so plače?
Nimamo niti najvišjih niti najnižjih. Mislim, da smo krepko v zgornji polovici povprečja, če se primerjamo s trgovskimi hišami, pa smo zagotovo v vrhu. Najnižja plača v Kemoplastu je nekje 800 evrov neto, brez dodatkov.
Zadnjič sem bil v Kozjem. Vaš motel Ribnik je zaprt. Zakaj?
Kmalu smo ugotovili, da bomo težko uspešno vodili gostinstvo, ki je specifična obrt in zahteva poseben pristop. Zato smo motel oddali najemniku, ki je prevzel tudi zaposlene. Žal mu ni šlo in zdaj iščemo novega gospodarja, ki pa mora biti resen in ponuditi dober koncept. Če nam to ne bo kmalu uspelo, bomo objekt v Kozjem prodali.
Kakšna je poslovna vizija Kemoplasta?
Želimo dati piko na i in v naši branži postati prvi v Sloveniji. Najprej moramo obdržati status, kot ga imamo in ga postopoma še nadgraditi. Zagotovo bomo še širili maloprodajno mrežo, verjetno bomo naslednji salon odprli na Obali, v Kopru oziroma Izoli. Zanimivo nam je tudi Novo mesto in še kakšen kraj. Podobne načrte imamo tudi na področju veleprodaje in opremljanja objektov, kjer smo izvedli nekaj dobrih projektov. Na slednjem smo lani zaradi krize najbolj padli, tudi sicer gre verjetno za najbolj zahtevno področje. Gradbeništvo ima svoje zakonitosti, tudi kriza ga je še posebej prizadela. Nikoli ne veš, če boš narejeno res dobil tudi plačano. Lani smo se recimo z Vegradom dogovarjali za velik posel v ljubljanskem objektu Rotonda, vendar v sklepni fazi nismo prišli skupaj. Takrat smo bili slabe volje, zdaj pa vidim, da smo imeli srečo … Potrebno je biti zelo previden, saj se lahko hitro ujameš v začaran krog plačilne nediscipline.
Kako gledate na krizo v Alposu, ki je v velikih izgubah?
Težko je podati relevantno mnenje. Alpos sem vedno cenil, ker je iz vseh težav v preteklosti že izšel kot zmagovalec. Upam, da jim bo tudi tokrat uspelo. Verjamem v vodstvo, da bo prebrodilo to krizo, saj bi bil morebitni propad prava katastrofa za Šentjur in regijo.
Kako sicer gledate na razvoj Šentjurja?
Mislim, da je bil narejen kar velik napredek. Če že samo pogledam našo poslovno cono na Anderburgu, smo s prihodom različnih trgovskih hiš doživeli velik razcvet. Zagotovo imamo še rezerve, vendar mislim, da gremo v pravi smeri. Nenazadnje razvijamo tudi infrastrukturo, čistilna naprava, na primer, je izjemno pomembna, zgradili smo šolo na Ponikvi. Mislim, da se je kar dosti naredilo, seveda pa bi morali še marsikaj postoriti. V prvi vrsti potrebujemo nov kulturni dom, sam si želim tudi, da bi zaživel Zgornji trg. Kot nekakšen korzo naj jugu, da bi postalo pomembno, da se recimo zvečer pojaviš tam, spiješ kozarec vina, morda večerjaš v dobri restavraciji, se srečuješ z znanci …
Peter Lapornik in politika? Ste prvopodpisani pod pobudo za 3. kozjansko os skozi Kozjansko.
Strankarsko nisem bil nikoli vezan, sem pa vedno rad pristopil k vsaki dobri pobudi, zato sem se pridružil prizadevanjem Jožeta Artnaka. Zdaj nas je že 420 podpisnikov. Menimo, da si Kozjansko zaradi svoje odmaknjenosti končno zasluži spodbudno cestno povezavo, kar bi pospešilo razvoj.
Kaj pa morebitne županske ambicije? Nestrankarske liste z uglednimi kandidati so po slovenskih mestih zelo uspešne …
Mogoče bi me nekaj let nazaj kaj takšnega še zanimalo, zdaj pa nimam več takšnih ambicij. Ocenjujem, da je to delo izjemno zahtevno, in če bi se odločil in bil teoretično izvoljen, si ne bi želel imeti zgolj protokolarne funkcije. Čas in angažma v podjetju mi ne dopuščata, da bi se lahko v popolnost posvetil tako odgovorni funkciji, kot je županovanje.
Torej bi Šentjur potreboval župana, ki bi bil dober menedžer …
Vsekakor. Tisel je kot župan sicer čisto OK, verjetno pa bi kakšen super menedžer lahko naredil še kaj več.
Morda bi izziv sprejeli kdaj v prihodnosti?
Ne vem, bomo videli. Ampak trenutno županskih ambicij res nimam. Moj odgovor je prej ne kot ja.
Ob Jurjevanju sem opazil, da je poleg košarke vaš hobi postalo tudi vinogradništvo.
Že moji starši so bili vinogradniki, zato smo družinsko zelo navezani na vinograde. Že pred tridesetimi leti sem v bližini Virštanja kupil staro zidanico in vinograd, ki smo ga pred sedmimi leti obnovili. Posadili smo 660 trt, pridelamo okoli 1000 litrov vina, pol belega in pol rdečega. To je res prijeten hobi.
In katero vino ima Peter Lapornik najraje v kozarcu?
Moj favorit je modri pinot. Vedno mi je bil dober, zato sem ga tudi nasadil. Imam ga rad.
L.H. / Šentjurske novice
