Kulturna dediščina – ponos ali breme?

10. 7. 2020 15:15
V sklopu domačije na Brezju pri Lekmarju 7 sta bila v preteklem letu porušena dva objekta kulturne dediščine. Mogočna še obstoječa hiša, ki je po izročilu pristava žusemskega gradu, je nastala med leti 1739–1768 in predstavlja osrednjo dominanto v prostoru. Foto: Lucija Čakš Orač, 2020

Zaradi izbruha Covid-19 je bila občina Šmarje pri Jelšah v preteklih dveh mesecih velikokrat v središču slovenske javnosti. Novinarji pa so za svoj video- in fotografski material največkrat uporabili prav mogočen slikovit ambient Kalvarije s cerkvijo sv. Roka. Ravno svetnik sv. Rok kot zaščitnik pred kužnimi obolenji in njemu posvečena šmarska cerkev sta tako postala most med preteklostjo in sodobnostjo ter se zasidrala v srca Slovencev. Tako je postal ta veličasten kulturni spomenik simbol upanja, ki obenem priča o urejenosti kraja in spoštljivem odnosu občanov do svojih prednikov – pravzaprav do skupne kulturne dediščine.

Občina Šmarje pri Jelšah že od nekdaj vzorno, po svojih najboljših močeh, skrbi za kulturno dediščino. Tako lahko danes obiskovalcem pokažejo še Muzej baroka, Skazovo hišo, cerkev Marijinega vnebovzetja, Stari rotovž v Lembergu, Sedovško domačijo na Strtenici in cerkev Matere božje, če naštejemo samo najbolj slikovite lokacije. Skrben odnos do te kulturne dediščine kaže na zavest prebivalcev, na njihov odnos do preteklosti in poudarja identiteto ter skupne vrednote.

Še vedno pa čaka na boljše čase speč lepotec – Dvorec Jelšingrad, ki že pol stoletja žalostno, a vztrajno propada. Gre za edini primer orientalsko prezidanega dvorca v Sloveniji, ki v svoji notranjosti še vedno skriva neprecenljive orientalske stropne poslikave, ki tiho pričajo o svoji veličastni preteklosti. Zaradi svoje dominantne lege in bogate zgodovine je razumljivo, da zaradi svojega klavrnega stanja predstavlja črno packo ob kateri bi si marsikateri občan raje zatisnil oči.

Nepremično kulturno dediščino pa tvorijo tudi anonimne stavbe (stanovanjske hiše, kozolci, hlevi, svinjaki, kašče, mlini, vinske kleti itd.), ki so mnogokrat, zaradi spremembe načina življenja, najbolj izpostavljene zobu časa in diktatu kapitala. Pa vendar so številne od teh stavb vpisane v Register kulturne dediščine (RKD) in imajo tako svoje pravno varstvo. Vpisane so zaradi tega, ker so izjemno pomemben gradnik naše arhitekturne, kulturne identitete, ki žal vztrajno izginja. Obstoječi podatki kažejo, da je bilo med leti 2002 in 2014 izgubljenega (porušenega, izbrisanega, razvrednotenega) skoraj 5% celotnega dediščinskega fonda v Sloveniji. Nemalokrat lastniki ali bodoči kupci v dediščini vidijo le poceni gradbeno parcelo. »Porušili bomo staro in zgradili novo!« Takšen način razmišljanja se prepogosto podreja zgolj trenutnim arhitekturnim modnim muham, ki ni v sozvočju s kulturno krajino in tradicijo poselitve.

V razvitih, osveščenih evropskih državah ima obnova, če je smotrna, prednost pred novogradnjo. Poleg ohranjanja kulturne dediščine je najpogostejši razlog, da se lastniki odločajo zanjo ekonomski, saj je v večini primerov cenejši, sledijo mu še številni drugi vidiki – trajnostni, okoljski, kulturni, zgodovinski in ostali. Ohranjanje kulturne dediščine je nenazadnje temelj za razvoj turizma, ki je v evropskem prostoru najhitreje rastoča gospodarska panoga. V Sloveniji nas k obnovi in ohranjanju kulturne dediščine zavezuje Ustava republike Slovenije, ki določa dolžnost države in lokalnih skupnosti, da na svojem ozemlju skrbijo za njeno ohranjanje, k varstvu kulturnih spomenikov pa obvezuje vsako fizično ali pravno osebo. Pravno varstvo kulturne dediščine natančneje opredeljuje Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), ki določa načine in pristojnosti pri njenem varstvu z namenom omogočiti njeno celostno ohranjanje, ki je v javno korist.

Lastniki stavbne dediščine ali spomenika so dostikrat postavljeni v neenakopraven položaj z ostalimi lastniki nepremičnin. Marsikdaj je težko zagotoviti sredstva za obnovo in zadostiti merilom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), ki je pristojen za izvajanje javne službe na področju varstva nepremične kulturne dediščine. Tako lastnikom, poleg že prej naštetih okoliščin, obnova dostikrat predstavlja le finančno breme. V osnutku Strategije kulturne dediščine 2018-2026, ki jo pripravlja Ministrstvo za kulturo RS, je med drugim zapisano »Ker je ohranjanje dediščine v javnem interesu, njeno lastništvo ne more biti razlog, da lastniki v celoti prevzemajo finančna bremena ohranjanja. Zato je nujno razviti učinkovit in bolj demokratičen pravni in finančni okvir varstva in ohranjanja dediščine«. Po teh priporočilih in po želji delne finančne razbremenitve lastnikov, se je Občina Šmarje pri Jelšah odločila priskočiti na pomoč pri ohranjanju svoje kulturne dediščine. Še v tem letu bo objavila prvi razpis za obnovo zaščitenih stavb, v prihodnjih letih pa z njimi nadaljevala. Tako bo 264 stavb na ozemlju občine Šmarje pri Jelšah, ki so po podatkih Ministrstva za kulturo vpisane v RKD, dobilo možnost za lepšo prihodnost. Z izvajanjem razpisov bo občina investirala tudi v urejeno podobo svojih krajev in trajnostni razvoj, ki se bo sčasoma pokazal na gospodarskem, družbenem, kulturnem in okoljskem področju.

Zgolj v premislek. Ali ljudje raje obiskujemo stara mestna jedra, trge in vasice, ki pričajo o duši prebivalcev, o bogati zgodovini, so s svojim stavbnim tkivom unikat, ali raje zahajamo v kraje, kjer prevladuje instant neosebna arhitektura, ki zaradi globalizacije ni več regionalno prepoznavna in izgublja stik z uporabnikom – prebivalcem in obiskovalcem?

Lucija Čakš Orač in Matija Plevnik, konservatorja na ZVKDS, OE Celje

Oznake: ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
155 queries in 0,922 seconds.