Brigadirjev letos ne bo na Kozjansko, neutemeljenih vzrokov za to pa je veliko več, kakor tistih, ki bi povedali objektivno resnico. Že ob lanskoletni akciji smo slutili, da se bodo pojavili nekateri že prej napovedani razlogi, ki peljejo v ukinitev najstarejše zvezne akcije v Sloveniji. Krivde prav gotovo ne gre iskati med ljudmi širšega Kozjanskega, ki so z nezlaganimi simpatijami sprejemali mlade brigadirje iz vse Jugoslavije. Žal je treba priznati dvoje: da nas je čas in razvoj prehitel in, da vodstva mlade generacije hitreje spreminjajo poglede na mladinsko prostovoljno delo.
Tokrat ne gre za vprašanje ali je v tej težki družbenoekonomski in politični situaciji smotrno vabiti brigadirje. Gre za spoznanje, da je za delo in življenje brigadirjev treba več primakniti iz okolij, kjer bodo le-ti ustvarjali. S takšnega stališča in s tesnejšo povezanostjo vseh treh občin (Laško, Sevnica in Šentjur) bi morali mladinskemu vodstvu nakazati potrebo po spremenjeni zvezni akciji na Kozjanskem.
Utrip, april 1988
