S prvim dnem lanskega leta so se Šmarčani odpovedali delu svojega zaslužka, ki so ga namenili za financiranje programov krajevnih skupnosti in izgradnje šol ter objektov otroškega varstva v občini. Kajpak je ta odpoved pomenila pridobitev: sadovi samoprispevka so že vidni in še bolj bodo.
Delavci v združenem delu so s samoprispevkom zbrali 23 % več sredstev, kot so pripravljalci in izvajalci referenduma za samoprispevek sploh načrtovali, pri čemer pa moramo upoštevati, da so v načrtu predvideli le 10 % letno povečanje mase osebnih dohodkov in da se je ta dejansko povečala na nivoju občine za 21 %.
Zbrana sredstva pri obrtnikih znašajo 195 %, toliko pa predvsem zato, ker so obrtniki v lanskem letu poravnali nekatere obveznosti iz samoprispevka še za prejšnja leta.
Kmetovalci so z zbranimi sredstvi nekoliko pod predvidevanji, toda tudi tukaj je moč najti opravičilo: velik del sredstev iz samoprispevka je namreč ostal še neizterjan. Upokojencem manjka le en odstotek, saj znaša indeks 99. V celoti pomeni, da so v šmarski občini v lanskem letu presegli načrtovani zbrani znesek samoprispevka za natanko 19 %.
Ob koncu naj še povemo, da je iz pregleda zbranih sredstev za samoprispevek izpuščena krajevna skupnost Donačka gora, ker je ta skupnost samostojno uvedla samoprispevek, sredstva pa se zbirajo naravnost na žiro račun krajevne skupnosti. Krajevne skupnosti iz samoprispevka že črpajo, potrebe pa so daleč preobsežne, da bi lahko bili vsi zadovoljni.
Slišali smo, da bo treba načrte tako srednjeročne kot tudi le za letošnje leto, korenito spremeniti in se postaviti trdno na tla. Odvreči iz njih vse, kar ta hip ni najnujneje. Opustiti misel na sleherno megalomanljo. Močneje sodelovati z drugimi krajevnimi skupnostmi. Na kratko: treba bo narediti vse, da bodo ti načrti kar se da uresničljivi in ne le sad pretiranih apetitov. Apetitov, zaradi katerih pozneje boli glava in ostaja razočaranje. Vsega čez noč ni mogoče postoriti.
In vendarle je še ena rešitev, takšna na primer, kot so jo izvrtali v Kostrivnici. Kostrivničani namreč skupaj s trgovskim podjetjem Jelšo grade trgovino, gasilski in kulturni dom hkrati. Krajevna skupnost se tako prvič šmarski občini pojavlja v vlogi soinvestitorja in ljudje v Jelši ta primer navajajo kot zgleden. Kostrivničani prav tako kot mnogi v šmarski občini hočejo veliko. In ker hočejo, so pač pripravljeni na vse.
Tudi na dodatne obremenitve, na obremenitve torej, ki so že tako ali tako dovolj velike. Od združenega dela kaj več zahtevati ni mogoče, to vedo vsi. Poiskali so si torej svojo rešitev.
In najbrž bo takšne rešitve treba iskati – po predhodnem čiščenju programov krajevnih skupnosti – tudi drugod. Iz plitve malhe je težko jemati.
Novi tednik, 9. 3. 1978
