Alternativno kmetovanje na Šentjurskem: razmišljajo drugače – bolj z glavo kot pa z rokami!

Kmetijstvo je na Šentjurskem še vedno ena glavnih gospodarskih panog. Vedno več kmetij svojo dejavnost od tradicionalnega poljedelstva in živinoreje razvija v smeri ekološkega kmetovanja. Kdo so naši kmetijski »inovatorji«, kakšna so ozadja njihovih idej, je ekološko kmetovanje tudi dobra poslovna priložnost? Katere so še druge alternativne možnosti kmetovanja? Raziskujemo skozi zgodbe kmetij Videc, Valpatič in Jenšterle ter s poznavalci kmetijske stroke iščemo odgovore na izzive panoge v regiji.

Kmetija Videc: Inovativno sirarstvo Tinclovih

Kmetija Videc stoji v vasi Ravne pri Vodružu, velika je 23 hektarjev, od tega je 16 hektarjev gozdov. Kot pripoveduje Sonja Videc, sta bila pred več kot 20 leti še oba z možem Francijem zaposlena v tovarni, doma pa so redili nekaj govedi in prašičev ter se ukvarjali z oglarstvom: »Nato smo se začeli ukvarjati s kozjerejo, mleko smo 10 let oddajali v mlekarno, in s pridelavo svežega zelja, katerega smo tržili neposredno na kmetiji. Pred 11 leti smo se odločili za specializacijo kmetije, in sicer za predelavo kozjega mleka v končni izdelek. Oglarjenje in pridelavo zelja smo dokončno opustili. Oba z možem sva bila takrat že polno zaposlena na kmetiji.«

Ključno za prehod na aktivno kozjerejo je bila zelo kakovostna čreda ovc in posledično zelo dobro mleko, katerega cene v mlekarnah so začele padati. Vidčevi so se inovativno lotili sirarstva. Izdelujejo dve vrsti mehkega sira, dve vrsti poltrdega sira in dve vrsti trdega sira, pa tudi feta sir, abulminsko skuto, kozji jogurt, fermentirano sirotko … Prejeli so že številne nagrade, njihovi izdelki pa imajo tudi zanimiva imena, kot so siri Kaprin, Herman in Tincl. Slednji je inovativno poimenovan po starem imenu domačije, ki so ji novo energijo dali Vidčevi. Sirarske in mlečne izdelke sicer prodajajo na domu in dvakrat tedensko na celjski tržnici, sir pa je mogoče dobiti tudi na glavni tržnici v Ljubljani in tržnici BTC Ljubljana.

»Na lokalni in občinski ravni vsekakor čutimo moralno podporo. Drugače pa so dela pri nas potekala sistematično, večinoma v lastni režiji. Pri gradnji sirarne smo pridobili ugodnejši kredit. Naša družina živi izključno od prihodkov kmetije,« o finančnih vidikih pripoveduje Sonja Videc.

 

Vidčevi trenutno ne načrtujejo kakšnih večjih sprememb, določena sredstva pa bodo tako kot vsako leto namenili za razvoj kmetije, na kateri se sicer pase okoli 100 koz, ki letno dajo mleka za približno 5 do 6 ton sira 

 

 

Miroljubna kmetija Valpatič: Kilogram mesa bi moral biti nekajkrat dražji

Družina Stanka Valpatiča je 10 hektarjev veliko kmetijo na Ostrožnem pri Ponikvi kupila leta 1998. Zavzemajo se za miroljubno kmetovanje, torej ne uporabljajo umetnih gnojil in škropiv. »Mnogi bi rekli: ja, zato pa tudi nič ne zraste. Pa ni tako. Gojimo piro, staro sorto koruze, pokovko, bob, česen, buče zukete, buče hokaido, paradižnik, papriko. Pri nas je mogoče kupiti pirine testenine in zelišča, kot so bazilika, drobnjak, peteršilj, rukola in čemaž, ki jih tudi sveže sekljamo v olivnem olju in jih lahko kot namaze ali prelive ponudimo skozi vse letne čase,« pripoveduje Valpatič, ki je goreč zagovornik miroljubnega kmetijstva. Odraščal je na konvencionalni kmetiji in skozi leta prišel do mnogih spoznanj, ki jih promovira tudi kot predsednik Društva za osvoboditev živali in Združenja za razvoj miroljubnega kmetijstva. »Osnovna zamisel miroljubnega kmetijstva je vzpostavitev miru z ljudmi, živalmi,  rastlinami in minerali, torej s celotnim stvarstvom, ki ga imamo na Zemlji. Naloga kmetov, predelovalcev in prodajalcev je, da se učijo tako živeti. Pri takšnem načinu kmetovanja ni dovoljeno uporabljati kemičnih sredstev niti gnoja in gnojnice. Ni dovoljena genska manipulacija ali uporaba gensko spremenjenih semen.«

Ena izmed šibkih točk miroljubnega načina kmetovanja je veliko manjši dobiček kot pri tradicionalnih pristopih, ki jih po Valpatičevih besedah država še vedno bolj finančno podpira ter tako ustvarja nerealne cene. »Kilogram mesa bi moral biti po moji oceni nekajkrat dražji. Prav zato moramo ekološke kmetije veliko več truda vložiti predvsem v prodajo. Naše kmetije so po večini manjše ali srednje velike, kar je tudi slabo. Morda za lažje razumevanje povem še podatek, da 70 odstotkov vseh gospodarsko izkoriščenih površin človeštvo uporablja za rejo živali in le 30 odstotkov za naše potrebe. Si lahko predstavljate, koliko pestre, kvalitetne, zdrave, predvsem pa poceni hrane bi imeli, če bi uporabljali še tistih 70 odstotkov površin, ki jih sedaj uporabljajo umetno oplojene živali?«

Valpatičevi od države še niso prejeli posebnih spodbud, celo  subvencij za travnike ne dobijo, ker imajo premalo glav živali na hektar. »To je zame popolnoma nerazumljivo in diskriminatorno. Na občinski ravni po mojem mnenju niso kaj dosti razmišljali o tem. Kakšnih večjih nasprotovanj ni bilo slišati, pa tudi navdušenja nad mojim načinom razmišljanja ne.«

Povpraševanje po Valpatičevih pridelkih narašča, vseeno pa še ne ustvarijo toliko dobička, da bi se lahko popolnoma profesionalno posvetili kmetovanju. Stanko je tako še vedno zaposlen kot geodet v šentjurski Meri, njegov glavni cilj pa je povečanje obdelovalnih površin. V kolikor bi se našlo večje področje za več desetletni najem, morda s pomočjo sklada RS, bi bili Valpatičevi pripravljeni na nove izzive …

 

Ekološka kmetija Jenšterle: Bolj z glavo kot rokami

Na drugem koncu občine, v Novi vasi ob cesti v osrčje Kozjanskega, Žiga Jenšterle gradi drugačen koncept kmetovanja. Pred desetimi leti je od starih staršev prevzel kmetijo. Žiga bi po vseh definicijah moral biti mestni otrok – mladost je preživljal v stolpnici v Velenju, a ga je vseskozi vleklo na družinsko kmetijo. Vpisal se je na Biotehniško fakulteto v Ljubljani. »Že kot študent 1. letnika sem začel uvajati sodobne tehnologije živinoreje, ki jih takrat na tem koncu Slovenije še nismo poznali. Začel sem s petimi glavami goveje živine. V letu 2006 smo se vpisali v ekološko kontrolo in leto zatem dobili tudi ekološki certifikat za živinorejo, prav tako smo v letu 2007 odprli dopolnilno dejavnost Razsek in predelava mesa,« pravi Žiga. Na ekološki kmetiji Jenšterle se ukvarjajo z rejo govedi za meso, redijo krave dojilje mesnih pasem. Trenutno imajo 30 krav dojilj, okrog 30 telet, 3 plemenske bike in nekaj mlade živine. Njihova druga glavna dejavnost je predelava in trženje mesa. Teleta dajejo v zakol pri starosti 6 do 8 mesecev in potem to meso ponujajo različnim odjemalcem. Prodajajo sveže ekološko telečje meso in ekološke mesne izdelke iz teletine in govedine.

Žiga Jenšterle: »Smo prva kmetija v Sloveniji, ki je pridobila ekološki certifikat za 14 mesnih izdelkov, torej lahko rečem, da smo pionirji izdelave ekoloških mesnih izdelkov v Sloveniji. Naše proizvode prodajamo na Celjski tržnici, na domači kmetiji in na tržnici Koseze v Ljubljani. Tam imamo postavljen svoj regiomat, ki je sploh prvi ekoregiomat v Sloveniji. Naše meso najdete tudi v boljših gostilnah po Sloveniji, v zadnjem času pa precej sodelujemo z vrtci in šolami.«

V sodelovanju z mesarjem Križnikom z Vrha nad Laškim izdelujejo še 14 različnih mesnih proizvodov, kot so telečje hrenovke, telečjo posebno klobaso, telečjo šunkarico, suhomesnate izdelke … »Glavna prednost naše kmetije je definitivno to, da se tržimo brez posrednikov in smo v največji meri odvisni samo od svojega znanja in sposobnosti. Zagotovo pa je veliko tudi šibkih točk.« Jenšterletova kmetija od države ni pridobila nikakršnih posebnih spodbud, razen rednih subvencij, ki jih kmetje dobivamo vsako leto: »Mislim, da imam na lokalni ravni določeno moralno podporo, vendar se vedno najdejo tudi takšni, ki ti tu in tam vržejo kakšno poleno pod noge.«

Pri Jenšterletovih se s kmetijstvom ukvarja samo Žiga, vsi ostali družinski člani so zaposleni izven kmetije. »Bi pa rekel, da bi kmetija težko preživela, če bi se ukvarjali le z osnovno kmetijsko dejavnostjo – živinorejo. Načrti so predvsem obdržati kmetijsko proizvodnjo na takem nivoju, kot je sedaj, jo optimizirati in navdušiti čim več sosednjih kmetij za ekološko kmetovanje.« Žiga Jenšterle je optimističen glede razvoja kmetijstva na našem območju, tudi glede idej, ki lahko pomenijo poslovno priložnost, kot jo skuša izkoristiti sam: »Mislim, da je dovolj pravih idej, ki se bodo uresničile v prihodnjih letih. Prihaja namreč nova generacija mladih kmetov, ki razmišljajo drugače – bolj z glavo kot pa z rokami.«