Zdravko Počivalšek: Brez gospodarskega razvoja na našem območju ne bo napredka, saj ni moč živeti le od turizma

29. 5. 2018 2:19
Zdravko Počivalšek, (Foto: Tamino Petelinšek, STA)
Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek na novinarski konferenci po seji vlade (Foto: Tamino Petelinšek, STA)

Pred štirimi leti je z vstopom v politiko z mesta direktorja Term Olimia mnoge presenetil. V vladi dr. Mira Cerarja je postal minister za gospodarski razvoj in tehnologijo. Zdravko Počivalšek je prevzel izvršilno funkcijo, na kateri lahko dejansko kaj spremeni na bolje tudi na ravni države in njenega odnosa do gospodarstva.

Olimčan po štirih letih politike pravi, da je znotraj marsikaj drugače, kot si je predstavljal. Da se je mnogo naučil, se je še ni naveličal, saj v njej vidi še mnogo izzivov. Zato tokrat kandidira za poslanca v domačem okraju Šmarje pri Jelšah.

V obširnem pogovoru za Kozjansko.info nas popelje skozi svoj mandat na čelu gospodarskega resorja; skozi vzpone in padce, uspehe in ovire, da bi Slovenija postala še boljša, uspešnejša, konkurenčnejša v globalni ekonomski tekmi. Seveda pa se nismo izognili tudi razpravi o razvojnih potencialih Kozjansko-Obsoteljskega.


Gospod Počivalšek, za vami so skoraj štiri leta na funkciji ministra za gospodarstvo, kako se počutite v vlogi politika, v čem je delo podobno in v čem drugačno od vodenja velikega turističnega podjetja?

V vsakem primeru je zelo veliko razlik. V gospodarstvu se nedvomno počutim bolje kot pa v politiki. Dejstvo pa je, da sem se za politiko odločil, ker sem bil kot direktor štirih podjetij vseskozi v stiku s politiko, z ministri, in smo v gospodarstvu vedno imeli veliko idej, kaj je treba narediti.

Ko sem dobil povabilo, da se pridružim tej vladi, sem bil v težkem položaju. Po tehtnem premisleku sem se odločil, da poskusim tudi na drugi strani spremeniti nekatere zadeve.

In moram priznati, da sem presenečen, precej drugače je, kot sem si predstavljal. Ne da se vedno prenesti metod in praks gospodarstva v politiko, v osnovi pa se mora slediti gospodarski ciljni usmerjenosti. In če to nekoliko prilagodiš, se da kaj spremeniti. Nekaj smo uspeli, nekaj bo ostalo še za naprej. Je pa treba tudi priznati, da je trajalo kakšno leto, da sem spoznal delovanje kolesja javnega sektorja, pravila igre, da sem lahko začel vleči poteze in spreminjati.

Vstopili ste v politiko z miselnostjo gospodarstvenika. Kdaj vam je bilo v vlogi ministra najtežje in kaj si štejete kot največji dosežek?

Bil sem večkrat v precepu. Težko mi je vsakič, ko bi ekipa morala delovati enotno, pa tega ne počne. Ne ustreza mi princip koalicijske sestave vlade. Pa nič slabega o nobenem koalicijskem partnerju, a ta sistem pač ima določene pomanjkljivosti.

Iz dela v podjetju sem vajen, da smo najprej demokratični in se dogovarjamo, ko pa so stvari dogovorjene, to izvedemo. Izvedba je pa vedno diktatura – ne kot sistem ampak v smislu učinkovite realizacije dogovorjenega. Tega pa v politiki praviloma ni.

Ljubljana, vlada. Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Pocivalsek na novinarski konferenci po seji vlade.
(foto: Daniel Novakovič, STA)

Vladi sem se pridružil iz več razlogov, a predvsem zato, ker je v koalicijski pogodbi zapisano, da SMC in partnerji zagovarjajo premišljeno privatizacijo. To pomeni, da bodo državni organi pri privatizaciji gledali na korist države, in da bo to tudi korist podjetja. A pogosto se je prodajalo zaradi interesa nekoga, ne pa zaradi koristi države ali podjetja.

S tega vidika mi je bilo najtežje pri prodaji Žita, pred leti pa tudi Mercatorja, čeprav takrat nisem bil minister. Večina tistih, ki delamo v gospodarstvu, nas ve, da sistem, v katerem ne veljajo ekonomska pravila, ne more biti dober lastnik za Mercator. Žito je država prodala zato, ker ni smela biti lastnik, prodali pa smo podjetju, katerega lastnik je sosednja država. Se pa kaj takega ni več ponovilo.

Za uspeh si štejem velike investicije, ki smo jih pridobili, v prvi vrsti Magno in Yaskawo, pa tudi, da smo v pravo smer uspeli popeljati zgodbo Cimosa, iz katere smo izšli po pravi poti. Obenem smo dokazali, da se s sosednjo Hrvaško da tudi kaj dogovoriti, da smo na nek način zrušili tezo, da se s sosedi razumemo samo v tem, da se ne razumemo.

Je še nekaj drugih pozitivnih zgodb, denimo v turizmu, pa na zakonodajnem področju. A kdorkoli bo nadaljeval to delo, ga osnovni boj čaka z administrativnimi ovirami in birokratizacijo. Vsak ima seveda pravico reči „Ja, minister si, zakaj pa nič ne narediš?“ Da, veliko smo naredili, ampak ta sila skrivanja za pikami, vejicami, za zakonodajo, je neizmerna.

Po malem moramo državne uradnike pripeljati do spoznanja, da je namen nekega podjetnika, ko pride reševat svoj problem k državi, da bo delal, izvajal neko gospodarsko dejavnost, rezultat tega pa bo tudi plačevanje davkov. Država mu mora zato omogočiti, kar potrebuje, da bo lahko delal.

Slovenija je pred leti poleg Grčije veljala za najmanj privlačno državo za investicije v EU. V preteklih letih ste za investicije uspeli pritegniti nekaj velikih investitorjev. Kako vam je uspelo in s čim ste jih ob državnih subvencijah še uspeli prepričati?

Najbolj sem ponosen, da smo v vladi s svojim delom globoko prispevali k stabilizaciji ekonomske in politične situacije. Ne pozabimo, da smo med leti 2008 in 2014 beležili negativno gospodarsko rast in da je v zadnjih štirih letih ta zrasla krepko nad evropsko povprečje. Mandat smo začeli s 125 tisoč brezposelnimi in ga končujemo z manj kot 80 tisočimi na Zavodu za zaposlovanje.

Konkretno naše ministrstvo je bilo zelo uspešno pri plasiranju evropskih nepovratnih sredstev v gospodarstvo v višini 840 milijonov evrov. Ta znesek je podjetjem omogočil, da so vlagala v raziskave in razvoj, kar je vse doprineslo h gospodarski rasti. Na nek način je to pripeljalo do tega, da je Slovenija iz plena postala partner. Kajti če je država gospodarsko močna, se jo obravnava drugače, kot če ima finančne težave.

Treba je sicer povedati, da smo šele v letu 2017 presegli rezultate iz 2008. Zato sem večkrat kritiziran, ko zagovarjam tezo, da še ne moremo deliti tistega, kar smo ustvarili, temveč moramo zdaj ustvarjati pogoje, da bo gospodarstvo raslo še naprej. Skoraj 80 % vsega, kar proizvedemo, izvozimo in to v Evropsko unijo. Zato je življenjskega pomena, da imamo pri nas pogoje konkurenčne državam, v katere izvažamo. Ta preboj je narejen, na kar moramo biti ponosni.

Glede pridobivanja investitorjev pa jih še zdaleč nismo prepričali le na osnovi subvencij. Iz pogovorov in pogajanj, ki sem jih imel, lahko rečem, da je ključni dejavnik, da so se ta podjetja odločila investirati pri nas, usposobljena delovna sila. V primeru Magne Hoče-Slivnica s svojim bazenom delavcev.

Nedavna otvoritev posodobljenih prostorov steklarske šole v Rogaški slatini kaže, da se šolski sistem dobro prilagaja potrebam gospodarstva in prav to gospodarstvo potrebuje.

Drugi razlog je infrastruktura – imamo železniško, cestno, energetsko, okoljsko zadovoljive pogoje. Tako v primeru Yaskawe kot Magne je prišlo tudi do sprememb v šolskih programih v Mariboru in Kočevju. S tem se šolski sistem prilagaja potrebam gospodarstva, in to je nujno, saj se gospodarstvo hitro razvija. Tudi nedavna otvoritev posodobljenih prostorov steklarske šole v Rogaški slatini kaže, da temu dobro sledimo. Se kaže dobra povezanost steklarne in šole in prav to gospodarstvo potrebuje.

To vse drži, so pa nekateri opozorili, da k nam sicer prihajajo visokotehnološka podjetja, ki pa ustvarjajo večinoma proizvodna mesta s plačami okoli slovenskega povprečja ali nižje. Kaj bi morali storiti, da bi spodbudili odpiranje bolje plačanih visoko tehnoloških delovnih mest ter navsezadnje roko podali tudi podjetnikom kot sta Akrapovič in Boscarol, ki imata težavo konkurenčno plačati svoje inženirje?

Kljub napadom name sem vedno zagovarjal, da država s svojimi dekreti ne more dvigovati minimalne plače, temveč je najboljša pot za dvig plač ustvarjanje okolja, v katerem podjetniki vlagajo in zaposlujejo. Vstopamo v obdobje, ko je delovne sile začelo primanjkovati in podjetniki, ki bodo želeli biti uspešni, bodo v svoje delavce morali vlagati. Kdor tega ne bo počel, nima možnosti preživetja in prepričan sem, da se bo vse večje povpraševanje po delavcih, ki smo mu priča, odrazilo v postopnem višanju plač.

Je ovira do visokotehnoloških delovnih mest tudi nadpovprečna obremenitev visokih plač? Irska je ubrala drugačno pot in pritegnila velika informacijska podjetja. Je morda to pot tudi za Slovenijo?

Na tem področju smo naredili manjši korak, velik pa nas še čaka. Gospodarsko rast, ki smo ji priča, moramo prekanalizirati v to, da si država odreže manjši kos pogače, da sicer ohranimo financiranje javnega sektorja, a da hkrati delodajalcem ostane več.  Po hudih pogajanjih nam je uspelo razbremeniti 13. in 14. plačo, za delodajalce pa je zdaj cenejši tudi regres. To pot moramo nadaljevati.

V Sloveniji smo relativno konkurenčni pri nizkih plačah. Naš problem je, da smo povsem nekonkurenčni pri visokih plačah in zato nam mednarodna podjetja nadpovprečno plačana delovna mesta selijo drugam. Ne zato, ker je Slovenija majhna, temveč ker jih lažje bolje plačajo izven Slovenije. A tu trčimo na demagogijo, da delamo za tiste, ki že itak imajo višje plače, jemljemo pa nižje plačanim.

Naslednjo vlado čaka neizbežen korak zmanjšanja davčnih obremenitev v odnosu bruto/neto in če bom v tudi prihodnje imel kaj vpliva na to, si bom prizadeval, da bomo to dosegli.

Naslednjo vlado čaka neizbežen korak zmanjšanja davčnih obremenitev v odnosu bruto/neto in če bom v tudi prihodnje imel kaj vpliva na to, si bom prizadeval, da bomo to dosegli.

Med najpomembnejšimi panogami v Sloveniji je tudi turizem.  Nedavno je nekdanji guverner češke centralne banke, Miroslav Singer, sicer občasen obiskovalec Slovenije, v intervjuju za Delo dejal, da je Slovenija sicer čudovita dežela, a da so hotelske in druge storitve zastarele za najmanj petnajst let. Kako komentirate takšno mnenje? Kje smo v turizmu še šibki in v čem je naš največji potencial?

 V pomembnem delu se s tem mnenjem strinjam. Dejstvo je, da ima Slovenija velik potencial, da smo že naredili velike korake naprej, ponovno smo ustanovili Slovensko turistično organizacijo (STO), podvojili sredstva za promocijo. Po ustanovitvi STO smo vložek v promocijo Slovenije v tujini dvignili iz 5 na 12 milijonov evrov. Rast slovenskega turizma je mogoča le, če pride več turistov, za to pa je nujno potrebna promocija zunaj. Rezultat je, da smo v 2015 prvič presegli 10 milijonov nočitev, lani pa smo bili že na 12 milijonih nočitev, iz tujega turizma pa smo ustvarili 2,5 milijarde evrov. To je solidna osnova, na kateri moramo nadaljevati.

Na nekaterih področjih imamo še težave, denimo nimamo potniške železniške povezave z Italijo, čeprav so Italijani naši najštevilčnejši gostje. In problem, ki ga je omenil češki bančnik, ki ga citirate; v Sloveniji je skoraj 40 % hotelskih podjetij v državni lasti. Taka situacija je samo še na Kubi.

Znotraj strategije turističnega razvoja moramo upravljanje vseh turističnih državnih podjetij zbrati v enem holdingu, nato zanj narediti turistično divizijo, ki bo znala s tem portfeljem upravljati, v tretjem koraku pa ta podjetja sprivatizirati. Ne pa, da to dela vsak po svoje, nihče nič ne investira, hkrati pa želimo biti zelena, aktivna, zdrava petzvezdična destinacija za zahtevne goste . V turizmu brez investicij ni nobenih možnosti rasti in razvoja, pot do tja pa vodi tudi preko rešitve problema državnih podjetij.

Naše ministrstvo je pred dvema letoma v upravljanje prevzelo tudi kobilarno Lipica. sprejeli smo nov zakon in vanjo vložili skoraj 8 milijonov evrov z namenom, da Lipica kot kulturno-zgodovinski spomenik in eden od treh biserov, s katerim se lahko postavimo tudi v tujini, ne bo zgolj črpala, temveč tudi ustvarjala denar. Ostaja nam še renovacija hotelskega dela.

Naj izpostavim še obnovo žičnice na Kanin, ki je po nesreči v lokalnem okolju sami niso zmogli in znali obnoviti.

Kako ste zadovoljni z delom Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki upravlja z državnim premoženjem?

 Za začetku mandata te vlade smo najprej naredili Strategijo upravljanja državnega premoženja. Te Slovenija prej ni imela! To je pomemben prvi korak pri tem, da so bolj učinkoviti. Podjetja smo razdelili v tri sklope – strateška, ki ostanejo 100 % državna, pomembna, kjer želimo, da država ohrani 25 % + 1 delnico in portfeljska, ki so namenjena za prodajo.

Znotraj tega pa smo na mojo pobudo uvedli revolucionarno novost in sicer smo zapisali, da je za čez 100 državnih podjetij, ki jih imamo, obveza doseganje 8 odstotnega donosa na kapital, kakršen je denimo v državnih podjetjih v Franciji. Ko smo prevzeli vlado, je bil donos naših državnih podjetij 1.5 %, sedaj, ko zaključujemo, je 6 %. Naredili smo torej ogromen korak naprej.

Kljub vsemu pa z delovanjem SDH nisem zadovoljen. Imeli smo celo težave z vzpostavljanjem nadzornega sveta, zdaj imamo težave s postavitvijo menedžerskega dela. A ne glede na to so prvi koraki narejeni in verjamem, da je tukaj mogoča nadgradnja. Državno premoženje, če ga imamo, mora dajati rezultate.

Če je državnega premoženja čez palec 11 milijard in če naredi 8 % donos, bodo ta državna podjetja letno imela približno milijardo dobička. In če 20 odstotkov od tega, kar je vzdržno, razdelimo lastniku, torej državi, ta dobi od tega 200 milijonov evrov letno. S to vsoto pa lahko rešimo marsikaj, tudi zahteve javnega sektorja.

Velikokrat slišimo, da so državna podjetja slaba, da ne poslujejo pozitivno in podobno. V Sloveniji imamo nekaj državnih podjetij, ki poslujejo dobro. Eno takšnih finančno uspešnih je tudi podjetje, ki sem ga vodil pred vstopom v politiko, v katerem ima država 75 odstotni delež. Rezultat takšnih podjetij torej ni toliko odvisen od lastništva, temveč od ljudi in sistema upravljanja.

Res pa je, da se v zasebnih podjetjih dela bolj čisto in se bolj borijo na trgu. Obenem odvodi denarja niso mogoči, česar se skušamo izogniti tudi v državnih podjetjih.

Pomakniva se k našim krajem. Tekom celotnega mandata smo Vas med vikendi redno videvali na raznih dogodkih in prireditvah na Kozjanskem in v Obsotelju. Kako se je iz centra vedno znova vračati v domače okolje, kaj vas vleče nazaj?

 Kot študent v Ljubljani sem se po diplomi izredno težko vrnil domov in sem Ljubljano strahovito pogrešal. A v nekaj letih sem to nostalgijo preživel in danes me ne dobite več nikamor iz mojega Olimja in doma preprosto uživam.

Vsak dan se s šoferjem voziva v Ljubljano, avto mi je pisarna in to je najlepši del dneva. V vsem mojem mandatu sem zgolj dvakrat prespal v prestolnici. Četudi sem kjerkoli v Sloveniji okrog desete zvečer, se vračam domov in sem v svoji postelji okrog polnoči; to mi je v zadovoljstvo.

V štirih letih sva s šoferjem po Sloveniji naredila več kot pol milijona kilometrov. Imel sem možnost spoznati vse kotičke Slovenije, a v naših krajih mi je izredno lepo. Ne samo v domači občini, ampak v vsej bivši šmarski občini. Delal sem v Kmetijski zadrugi in morda tudi zato poznam ogromno ljudi. Ti kraji se v gospodarskem smislu zelo dobro razvijajo, razen na enem področju, ki je naš izvirni greh; na svoji koži sem izkusil, da je nekje s sredine našega območja do katerekoli od štirih avtocest vsaj 35 minut vožnje in vse povezave so sorazmerno slabe.

Naši kraji se v gospodarskem smislu zelo dobro razvijajo, a naš izvirni greh so komunikacije. Nujni sta obvoznici okrog Šentjurja in Šmarja pri Jelšah.

Na tem segmentu bo treba nekaj narediti, ne zaradi mene, temveč zaradi gospodarstva in turizma Rogaške Slatine, Podčetrtka in drugih naših krajev. Saj če je že nam težko, ki poznamo poti, kako je šele nekemu tujcu, ki je prvič tukaj. Ko pri Dramljah zavije z avtoceste, je najti Podčetrtek ali Rogaško Slatino pravi projekt.

Glede tega sta nujni obvoznici okrog Šentjurja in okrog Šmarja pri Jelšah; ne zgolj zaradi teh krajev samih, temveč vseh ljudi, ki živijo naprej od teh krajev proti vzhodu in jugu.

Koliko je iz bele Ljubljane viden in opazen potencial Kozjanskega in Obsotelja? Kaj bi rekli, da so naše največje prednosti in v čem je naša največja razvojna perspektiva?

Zdravko Pocivalšek na novinarski konferenci po seji vlade. (Foto: Nebojša Tejić)
(Foto: Nebojša Tejić, STA)

Razvoj našega območja mora biti uravnotežen. Gospodarska situacija v Rogaški Slatini se odvija v pravo smer. Vesel sem razvoja Steklarne Rogaška, ki se je preko privatizacije odvil v pravo smer.

Brez tega, da se območje razvija v gospodarskem in industrijskem smislu, ne bo napredka, saj ni moč živeti le od turizma. Turizem Rogaške, Podčetrtka in ostalih krajev je nadgradnja tega. Potencial vidim, da se industrijsko razvije tudi južni del – Kozje, Bistrica ob Sotli, saj zgolj s kmetijstvom ne bo šlo. Prizadevamo si dobiti tudi investitorja za Rogatec …

Jasno pa je, da je na področju turizma strahovit potencial. V Podčetrtku imamo 360 tisoč nočitev, v Rogaški skoraj toliko, obenem pa imamo povezovalni projekt, za katerega verjamem, da ga bomo končno revitalizirali, to je Vonarsko jezero. Verjamem, da bomo jutri imeli eno lokalno destinacijsko turistično organizacijo, ki bo upravljala ta celoten prostor, a do tja še moramo priti.

Ena korak k temu je revitalizacija Vonarskega jezera. Jez bomo začeli obnavljati v drugi polovici letošnjega leta, vmes bomo začeli tudi s projektom čiščenja dna, v vsakem primeru pa je financiranje že zagotovljeno skozi dogovor za razvoj regij. Tudi Hrvaška stran je absolutno za to, da projekt realiziramo. Ta sam po sebi ne bo prinesel ničesar, bo pa prinesel pogoje za to, da se bo turizem v okolici lahko razvijal in ponudbo Rogaške in Podčetrtka bolj povezal.

Turizem jemljem kot našo veliko prednost. To, kar propagiramo na nacionalni ravni – zeleno, zdravo in neokrnjeno naravo, imamo tukaj na dlani. Ta čas, ko se na našem območju pogosto udeležujem raznih kmetijskih društvenih dejavnosti, sem presenečen, kakšen napredek se je zgodil od recimo leta 1981, ko sem sam začel delati v kmetijski zadrugi, denimo na vinarskem področju, na področju pridelave suhomesnatih proizvodov. Skratka gre za izjemen razvoj, na katerega smo lahko ponosni in zdaj bomo vse to morali znati tudi prodati. Verjamem, da se bo to zgodilo.

Turizem jemljem kot našo veliko prednost. To, kar propagiramo na nacionalni ravni – zeleno, zdravo in neokrnjeno naravo, imamo tukaj na dlani.

Če smo malo optimistični, kdaj bomo lahko zaplavali v Vonarskem jezeru?

Če me že lovite na besedo, reciva, da bo to nekakšna predvolilna obljuba. Ne glede na to, kdo bo v bodoče upravljal z državo, verjamem, da se bo ta projekt zaključil. Če sem optimist, je realno, da bo jez obnovljen nekje do polovice naslednjega leta, vmes bomo prišli do projekta za očiščenje dna. Želim si, da bi bilo prej, ampak mislim, da bomo vodo, teh 100 hektarjev v čisti, pravi obliki, v Vonarskem jezeru dobili do leta 2020.

So na obzorju še kakšne druge večje investicije v naših krajih, pri katerih ima pomembno vlogo Ministrstvo za gospodarstvo?

Skozi razpise, ki sem jih omenjal, skušamo podjetjem, tudi z našega območja, omogočiti in jih spodbujati, da se na razpise prijavljajo ter na ta način konkurirajo in vlagajo v razvoj in inovacije. Tako kot smo bili uspešni v nekaterih drugih krajih, si prizadevamo, da bi pridobili kakšnega investitorja v nova delovna mesta, predvsem tam, kjer smo že imeli proizvodno tradicijo, ki je zamrla. Recimo v Kozjem, potencial je tudi v obrtni coni v Rogatcu in podobno.

Ključna naloga države za naše kraje v tem trenutku pa je izgradnja komunikacij, torej da bo moč hitreje priti do Dramelj ali Slovenske Bistrice. Pred nekaj leti smo po dolgih letih z železniško progo ponovno povezali Rogatec z Đurmancem, tretje slepo črevo pa je proga Imeno-Kumrovec-Zagreb, ki je pomembno predvsem za južni del našega območja.

Prizadevamo si in prvi koraki so že narejeni, da bi občine, ki so ob tej progi na obeh straneh meje, slovenske in hrvaške železnice in obe pristojni ministrstvi, kandidirali za evropska sredstva, da se ta proga obnovi, komunikacijsko poveže in s tem spodbudi dodatno trgovino. Tudi z vidika dejstva, da bo po 1. juliju dostop do slovenskega trga dela omogočen tudi hrvaškim delavcem, kar lahko pozitivno vpliva na slovensko gospodarstvo in davčno blagajno.

Za konec se vrniva k politiki. Prihajajoče volitve boste prvič kandidirali za poslanca državnega zbora in sicer v domačem volilnem okraju Šmarje pri Jelšah. Poznamo vas bolj kot človeka dejanj, oziroma, povedano v političnem jeziku, človeka izvršilne veje oblasti. Kakšen izziv vidite v vlogi poslanca?         

Zadevo je treba razumeti širše. S strani SMC sem bil povabljen v vlado in smatram, da sem korektno opravil svoje delo. Na volitve grem, ker menim, da je nekatere stvari še potrebno narediti. Kaj se bo zgodilo po volitvah, ne morem napovedati, seveda pa je volilni rezultat tisti, ki omogoča možnost sestave vlade in sodelovanje v izvedbeni veji oblasti.

Zato sem se odločil kandidirati, čeprav, če bi se še malo dlje ukvarjal z razumnostjo takšne odločitve, bi se verjetno odločil drugače (nasmeh, op. ur.). Ampak izvršilna politika je motor, ki me je potegnil vase in vidim še stvari, ki jih je potrebno narediti. Nedvomno pa je bila dilema težka. Sedaj odločitev prepuščam volivcem.

Gospod Počivalšek, v primeru neizvolitve na poslansko mesto, oziroma da vaši stranki SMC ne bo dano sodelovati v naslednji vladi, Vas lahko ponovno pričakujemo v domačem okolju, morda na delovnem mestu, s katerega ste se podali v politiko? 

V domačem okolju bom ostal v vsakem primeru, neodvisno od tega, kaj se bo zgodilo 3. junija, saj bom še naprej živel v Olimju. Če se bi zgodil opisan scenarij, se bom vrnil v svoje prejšnje podjetje, saj imam pogodbo, da se lahko vrnem in to si tudi želim. A počakajmo na volitve.

Rok Čakš

*Promocijska objava. Naročnik: stranka SMC.

Oznake: ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
163 queries in 0,739 seconds.