Prvega oktobra je v sejni sobi šentjurske knjižnice svojo knjigo Hiše znanih Slovencev predstavila prof. dr. Živa Deu, profesor glasbe in avtor ter vodja številnih delavnic Boštjan Korošec pa projekt opere Teharski plemiči Benjamina Ipavca. Ipavčevo glasbo sta izvajali sopranistka Martina Zapušek in pianistka Mojca Krajnc, večer se je zaključil z odprtjem fotografske razstave Rudolfa Krebsa Teharski plemiči.
Ravnateljica knjižnice Tatjana Oset je, pred nastopom gostov, poudarila, da je kulturna dediščina sreča in breme hkrati, pa da gre za eno zahtevnejših področij v lokalni skupnosti. In arhitektura je po besedah Deuvove prav tisti del kulturne dediščine, ki ga je potrebno še posebej ohranjati, da se ne bi z leti izbrisal iz našega življenjskega prostora. Idejo za knjigo, ki v njej razglablja o domovih slovenskih umetnikov, je dobila na Starem trgu v Ljubljani, kjer stoji baročna palača, nekdanje domovanje ene od eminentnih slovenskih pesnic Lili Novy. Argumentov za to, da poznavanje rojstnih krajev, ki so povezani z najmočnejšim čustvovanjem, močno vpliva na dojemanje umetniških del, je veliko. Že Goethe je zapisal: Kdor hoče pesnika doživeti, mora v njegovo deželo … V knjigi je 44 predstavitev domov, tej pa bo sledil drugi del, kjer se bo avtorica ukvarjala z domovi znanstvenikov, tudi politikov, ki so ravno tako pripomogli k ohranitvi kulture slovenskega naroda. Zaključki, do katerih je avtorica prišla, so na kratko: večinoma so izhajali iz visokokulturnih okolij, čustvena senzibilnost se odraža tudi v njihovih domovih, bivališča so bila njihov estetski svet itn. Podrobneje se je zaustavila v »naši domači« zgornjetrški hiši, kjer je z družino živel in opravljal zdravniško prakso Franc Ipavec. Hiša je zgled lastne slovenske stavbne kulture, v nasprotju z novogradnjami, pri katerih gre za nekritično kopiranje tujega, ki nikakor ne paše v dani prostor.
Boštjan Korošec je odigral vodilno vlogo v 1. slovenski zgodovinski operi Benjamina Ipavca Teharski plemiči. Projekt je izvedlo Društvo ljubiteljev umetnosti Celje, Plesni Forum Celje, gimnazijci, skratka veliko profesionalcev družno z ljubitelji, za kar so potrebovali zgolj leto dni. Opera je bila nam najbliže v Rogaški Slatini, kajti niti Celje ne premore za to zadovoljive infrastrukture. Projekt je bil med publiko dobro sprejet, imeli so 17 ponovitev, kar je precej v primerjavi z dvema opernima hišama v Sloveniji, to je v Mariboru in v Ljubljani, kjer ne pridejo preko 10 ponovitev.
Tako knjiga kot opera opozarjata na možnost izgube lastne identitete in umetniškega izraza, če bomo dovolili še naprej brezglavo kopiranje svetovnih trendov. Virtualna »Hiša kulture« v Celju, ki je nastala iz Društva ljubiteljev umetnosti, je julija letos uradno postala Zavod in je gonilna sila kulturnih prireditev v tem območju. Prav tako kot je to v Šentjurju, kjer čakamo svoj Kulturni center kakor Godota, pa obstaja vizija o dejanski hiši, v kateri bi domači mladi umetniki lahko ustvarjali in nastopali. Celje po besedah Korošca ima oboje – tako vrhunske ustvarjalce kot občinstvo.
Zaključila je ravnateljica Osetova z opazko, da smo pravzaprav v času eksplozije umetniškega izražanja, Živa Deu pa je na spodbudo odgovorila: Likovna in arhitekturna kultura Slovencev je žal zelo slaba, urbanistični načrti se ne udejanjajo ali pa jih sploh ni … Večer se je zaključil z ogledom fotografij Rudolfa Krebsa in ob druženju.
t/f: E. K. / Šentjurske novice
*na sliki Boštjan Korošec in Živa Deu
