V Kulturnem domu Šmarje pri Jelšah so konec prejšnjega tedna predstavili zbirko kratkih zgodb »Bela žena«, ki temeljijo na ljudskem izročilu Kozjanskega in Obsotelja, nastale pa so na podlagi delavnic kreativnega pisanja, ki sta ju izvedla Kulturno društvo Legende in šmarska izpostava Javnega sklada Republike Slovenije za ljubiteljske dejavnosti.
Začetna pobuda, da so se pri KD Legende, kjer se tudi sicer poglobljeno ukvarjajo z ljudskimi zgodbami, lotili česa takega je prišla od Marije Ribič iz JSKD, ki je spomladi pri Janji Sivec poizvedovala, če bi lahko naredili kaj na literarnem področju. Dilema, kako dediščino združiti s kreativnim pisanjem, je bila sprva dokaj trd oreh, a so udeleženke skozi proces in mentoričinih spodbud uspele oblikovati končno idejo. Serija srečanj je imela vrhunec s pisateljskim odmikom na Tinskem. Vse skupaj so kronali s tiskom zbirke in javnim dogodkom, ki mu bo morda sledil še kakšen.
Avtorice so spisale trinajstero zgodb, ki dajejo novo dimenzijo tistemu, kar so zbrali posamezniki, ki so v preteklosti zapisali ljudske zgodbe.
Kot prvi vir so uporabili knjigo Dobjanke Marije Plemenitaš Z očetom sva šla coprnice gledat, ki je izšla leta 2023. V zbirki so uporabili zgodbe: Ravenski Log, ki se je izpod prstov Urške Tržan Belej preobrazil v Izganjanje hudiča v Ravenskem logu. Kako postati neviden, ki jo je zapisal Rok Vodeb, je Sara Vidmar preoblikovala v Darilo črne mačke. Polulani srpi zoper coprnice so postali Polulane hlače (Marija Ribič). Stoletno zdravilko je Nataša Gorjanc Zima preoblikovala v Kako je Marjeta postala stoletna zdravilka.
Drugi knjižni je vir je bila knjiga Janeza Majcigerja Voda in njene moči v domišljiji štajerskih Slovencev, ki je izšla leta 1883. Pripoved V Sotli gospoduje povodnji mož je Janja Sivec preoblikovala v Najvrednejše. Iz Bister potok prihaja iz visoke pečine proti lenej Sotli je nastala Povedka o vilah in iznajdljivem Tomažu, ki jo je zapisala Nataša Gorjanc Zima.
Tretji vir je bila knjiga Lüčka sred jive sveti: povedke s širšega Kozjanskega, ki jih je zbrala Špela Pepevnik v sodelovanju s Karmen Oset in je izšla leta 2010. Bela žena na bistriškem gradu je postala preprosto Bela žena, na novo pa jo je spisala Neža Bojović. Po tej zgodbi so poimenovali celotno zbirko, sliko za naslovnico pa je prispevala Ida Nova. Guzej je mačke zbiru je postala preprosto Ona, zapisala pa jo je Valentina Fras. Iz Ponoči je strašilo pri drevesu je nastala Izpoved anonimnega alkoholika, ki jo je zapisala Mika Hočevar.
Četrti vir je bila knjiga Janka Orožna Gradovi in graščine v narodnem izročilu iz leta 1936. Prikazen pod grajsko lipo v Grobelcah je Ida Nova preoblikovala v Moja edina prijateljica. Ista avtorica je Nesrečno grajsko gospodično preoblikovala v Gospodična žalostnega obraza.
Peti vir so bile Šaljive zgodbe o Lemberžanih, avtorja Nika Kureta, ki so izšle leta 1954. Kako so Lemberžani kašnato klobaso ustrelili je Janja Sivec »prevedla« Črna klobasa.
Šesti vir je bil zapis o kugi nad vrati zakristije cerkve sv. Roka v Šmarju pri Jelšah. Vlasta Kramperšek Šuc je po njem napisala Kuga v dolini šmarski – drugič.
V lepo napolnjeni spodnji dvorani šmarske kulturne palače so na odru zaživele prav vse zgodbe, interpretirale oz. pripovedovale pa so jih Janja Sivec, sicer predsednica KD Legende, Valentina Fras, sicer tudi urednica in lektorica, ter etnologinja Teja Peperko. Večer je povezovala Vlasta Kramperšek Šuc. Na oder je stopila tudi Samanta Hadžić Žavski, ki je z našimi kraji povezana preko babice, za Belo ženo, ki je se v naših krajih in tudi širše pogosto pojavlja v ljudskih zgodbah, pa je spisala spremno besedo in je bila tudi mentorica literarnih delavnic. Skupaj z Janjo Sivec in Valentino Fras je bila tudi sourednica zbirke. V predgovoru k zbirki je zapisala: »Povezava kulturne dediščine in delavnic kreativnega pisanja je prižgala iskrico, ki je zanetila plamen ustvarjalnosti.« O tem smo se skozi nastope pripovedovalk lahko prepričali. V smislu aktualizacije je poudarila: »Naj bo ta zbirka dokaz, da zgodbe (še) vedno živijo, da rastejo in se preobražajo – ter da nas povezujejo, v dobrem in slabem, nekoč in tudi danes.«
Glavni motor projekta, Janja Sivec, je v zvezi z zbirko poudarila: »Zgodbe nas spremljajo na vsakem koraku. Ljudske pa ne živijo samo v knjigah, ampak visoko v krošnjah dreves, skrite v špranjah starih zidov, v globelih in temačnih gozdovih … ter tudi v domišljiji avtoric kratkih zgodb, zbranih v tej zbirki.«
Lahko rečemo, da je Bela žena barvit kamenček k ohranjanju izročila prednikov, kar so lahko začutili tudi obiskovalci, ki so prejeli izvode zbirke, ki je pri obeh soorganizatorjih še vedno na voljo. Za glasbeno kuliso sta poskrbela Blaž Kolar s kitaro in Martin Planinšek s klarinetom.
Dogodek bodo v nekaj krajši različici 31. januarja izpeljali v Bistrici ob Sotli, veseli pa bodo morebitnih vabil tudi drugod.
