Na praznik svetih Marte, Marije in Lazarja, 29. julija, je župnija sv. Martina na Teharjah gostila jubilejno, 50. srečanje župnijskih gospodinj ter vseh, ki po župnijah Mariborske metropolije, pod katero sodi tudi Škofija Celje, skrbijo za gospodinjstvo, urejenost župnišč, čiščenje, krašenje in vzdrževanje cerkva.
Ob tej priložnosti je zahvalno sveto mašo daroval celjski škof Maksimilijan, ki se je zbranim zahvalil za njihovo dolgoletno, pogosto neopazno, a nepogrešljivo služenje Cerkvi. Po maši in skupnem kosilu so udeleženci poromali še v romarsko cerkev sv. Ane nad Teharjami, kjer so skupaj obhajali večernice.
Jubilejno srečanje je minilo v prijetnem in sproščenem vzdušju ob gostoljubnosti domače župnije in Škofijske Karitas Celje. Pesem, pogovor in druženje so znova pokazali, kako pomembno vlogo imajo ljudje, ki v ozadju skrbijo za lepoto cerkva, župnišč in župnijskih skupnosti.
V nagovoru je škof Maksimilijan poudaril, da so župnijske gospodinje veliko več kot le pomoč pri vsakdanjih opravilih. Po njegovih besedah prav one pomagajo ustvarjati občutek doma, zaradi katerega župnije niso zgolj ustanove, ampak skupnosti, v katerih se ljudje počutijo sprejete. Ob tem je v šali dejal, da ima med fotografijami v svojem škofovskem albumu poleg birmanskih največ prav “selfijev” z gospodinjami, kar po njegovem zgovorno priča o njihovi pomembnosti.
Osrednji del nagovora je posvetil podobi Betanije, doma Jezusovih prijateljev Marte, Marije in Lazarja. Poudaril je, da Cerkev raste predvsem tam, kjer ljudje najdejo odprta vrata, prijazen pogled in medsebojno bližino. Prav takšno vzdušje po njegovih besedah že desetletja soustvarjajo župnijske gospodinje s svojo zvestobo, potrpežljivostjo in skrbjo za druge.
Ob tem je izpostavil tudi pomen sinodalnosti, ki po njegovih besedah ni predvsem nova cerkvena struktura, temveč način življenja. Dejal je, da gospodinje to držo živijo že dolgo – s povezovanjem ljudi, sprejemanjem obiskovalcev, opazovanjem stisk in pripravljenostjo pomagati tam, kjer je to potrebno.
Nagovor je sklenil z mislijo, da Cerkev prihodnosti ne bo rasla zaradi boljših programov, ampak tam, kjer bodo ljudje našli dom. Zbranim se je zahvalil za njihovo zvestobo, srčnost in diskretno služenje ter poudaril, da je vse, kar je storjeno iz ljubezni, trajna vrednota, zapisana v Božje srce.
