S tem naslovom je bil na današnji dan pred 50 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Obrat steklarne Boris Kidrič v Kozjem že dela. 4. marca je stekla proizvodnja v veliki, svetli in čisti hali, kjer je zaposlenih 39 ljudi, pretežno Kozjancev, formalna otvoritev obrata pa bo 1. maja, ko bodo do konca uredili okolico »kozjanske fabrike«, kot jo nazivajo že sedaj.
Obrat trenutno zaposluje v redni proizvodnji 16 delavcev, 17 učencev privajata na brušenje dva inštruktorja, v pomožnih službah pa so zaposleni le štirje delavci. Obratovodja novega obrata je Ludvik Dremelj, s katerim smo pred nedavnim govorili o obratu in proizvodnji pa tudi o nekaterih problemih, ki se že pojavljajo.
»Pričakujemo, da bomo do polletja zaposlili še 60 ljudi skupno z učenci. Nekaj časa bomo potrebovali pomoč matičnega podjetja, dokler se stvar ne uteče. V obratu so zaposleni večinoma domačini, nekaj delavcev pa se vozi ali pa prihaja iz bližnje ali daljne okolice. Hudo je, ker morajo na delo tudi po uro ali še več peš. To bomo v bližnji prihodnosti poizkušali nekako urediti, prav pa bi bilo, če bi našim željam prisluhnilo tudi avtoturistično podjetje Izletnik iz Celja. Vozni redi namreč močno nagajajo nekaterim zaposlenim, avtobusi uhajajo…«
V Kozjem bi potrebovali večje število mladih steklarjev, zaželena pa bi bila starost do dvajsetih let. Tudi struktura zaposlenih ni po besedah Ludvika Dremlja najbolj zadovoljiva, saj je več fantov kot deklet. V Kozjem žele, da bi bilo to razmerje enako. Obrat zaenkrat še nima sindikalne organizacije, prav te dni pa pripravljajo ustanovitev mladinske organizacije.
V kozjanskem obratu delajo izdelke iz svinčenega stekla, kozarce, pepelnike in druge proizvode.
»Želimo, da bi Kozjani našo tovarno čimprej sprejeli za svojo in da bi cenili vrednote, ki jih prinaša,« je še dejal ob koncu našega pogovora Ludvik Dremelj.
Skupaj z obratovodjem smo odšli v novo halo. V njej delajo, brusijo pretežno mladi ljudje, ki si bodo pozneje uredili življenje tudi v kraju. Ostali bodo tukaj, postali bo do Kozjani.
V vrsti mladih ob stroju je brusila tudi Marija Topolišek iz Virštajna.
»V Rogaški Slatini sem končala steklarsko šolo in ta ko sem prišla v Kozje, kjer sem zelo zadovoljna. Domov se vozim. Res je nekoliko slaba cesta pa bo že šlo. S plačo sem zadovoljna.«
V drugi vrsti se ukvarja s steklom Anton Jost iz Zibike, ki je dobil sobico pri so rodniku v Kozjem.
»Zaenkrat je za nas problem prehrana. Tudi to bo kmalu drugače, ko bo obrat družbene prehrane, ki ga že urejajo. Misliti bomo morali še na mladinski klub, saj je pretežna večina delavcev, ki delamo v Steklarni, mladih.«
V kozjanski steklarni so za enkrat več kot zadovoljni, motijo jih poleg nekaterih manjših stvari še ceste. Do seda; še ni odšel v matično tovarno v Rogaško Slatino noben transport, kako pa bo, ko se bo to zgodilo, še ne ve do. Kozjanske luknje steklu najbrž ne bodo prijale …
Milenko Strašek, Novi tednik, 21. 3. 1974
