Nova pokojninska reforma med drugim predvideva podaljšanje delovne dobe na starostno mejo za moške in ženske na 65 let oz. predčasno upokojitev 60 let ob doseženi pokojninski dobi vsaj 38 let za ženske in 40 let za moške.
Tisti, ki so začeli delati na primer s 15 leti, bi tako do predčasne upokojitve dejansko morali delati 45 let. Nasprotovanje temu ni le stvar sindikalnega boja, ampak tudi vprašanje globljih vrednot naše družbe, garantiranih z ustavo. Več kot dvajset let se redno srečujem z delavci, ki komaj čakajo, da izpolnijo kakršnekoli minimalne pogoje za upokojitev, ker so po dolgih letih dela utrujeni in v vseh pogledih iztrošeni. Resnici na ljubo v nemalo primerih to komaj čakajo tudi delodajalci, saj ne vedo, kaj z njimi sploh početi. Delovno mnogi še zdaleč niso več sposobni, ker so fizično in psihično zgarani, z raznimi telesnimi okvarami in pogosto bolni. Vsi pa tudi vemo, da je lažje srečati belo vrano kot dobiti invalidsko upokojitev.
Predlagani pristop z novo reformo je v tem delu ekonomsko in socialno zgrešen, nehuman in nesolidaren. Delavke, ki dosežejo delovno dobo 38 let, in delavci 40 let bi ne glede na starost morali dobiti možnost, da se upokojijo s polno pokojnino. Izpad sredstev zaradi tega bi v pokojninski blagajni morali nadomestiti drugače.
Na trgu dela je brezposelnih veliko mladih, ki so pred tridesetim letom zelo pogosto še brez dneva ali z zelo malo delovne dobe. Tudi študij ni le pridobivanje znanja, kot radi rečemo, temveč žal zelo velik socialni amortizer za državo, s katerim se bistveno zmanjšuje pritisk na brezposelnost in ustvarja t.i. „nategnjeno generacijo”. To si politika težko prizna. Če bi država res hotela stabilizirati pokojninski sistem, bi najprej morala skozi ustrezne svoje mehanizme zagotoviti dovolj dela in delovnih mest mlajšim in najbolj produktivnim generacijam. To bi povečalo vplačevanje v pokojninski sistem, pomembno izboljšalo finančno stanje pokojninske blagajne in dvignilo pozitivno razpoloženje.
Statistika in gornja dejstva kažejo, da je generacije tistih zaposlenih, ki so se zaposlovale pred 20-tim letom oz. bi pred 65 letom dosegli 40 let delovne dobe (moški) in 38 let (ženske), vse manj v strukturi celotnega delovno intenzivnega prebivalstva. V nadaljnjih desetih letih se bo ta postopoma še zelo zmanjšala, saj se je povprečna starostna meja neprestano dvigovala. Dejstvo je tudi, da se v tipičnih industrijskih panogah gospodarstva vsako leto za približno eno leto dvigne povprečna starost. Tako ta del prebivalstva ob ohranitvi sedanjih pravic do polne upokojitve kratkoročno kot tudi dolgoročno ne bo usodno obremenjeval pokojninske blagajne.
Ali bo tako spoznanje prevladalo tudi pri tistih, ki sedaj o tem odločajo v kabinetih ministrstev, vlade in parlamenta – tudi pri izvoljenih predstavnikih iz našega okolja. Kdorkoli takim potrebam ne verjame, ga vabim, da se skupaj spoznamo s tistimi, ki se približujejo 40 letom delovne dobe in tudi z realnimi potrebami njihovih delodajalcev. Prepričan sem, da bodo potem to veliko lažje razumeli. V naši družbi je zato nujno potrebna povsem spremenjena socialno-ekonomska in družbena paradigma, kjer bodo delo ter iz njega izhajajoče pravice, solidarnost in humanost postale cenjene vrednote.
Jože Artnak / Šentjurske novice
*Na fotografiji je avtor prispevka
