Močan potres je 20. junija 1974 ob 18. uri, 8 minut in 30 sekund prizadel vzhodni del širšega celjskega območja z epicentrom na področju Kozjanskega. Občini Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, katerih kraji so bili v potresu najbolj prizadeti, sta takrat spadali med najmanj razvite občine v Sloveniji. Potres je rušil dimnike, strehe in ostrešja, zazijale so razpoke v stenah hiš, šol in cerkva.
Najbolj prizadete so bile stare stavbe, med njimi največ šolskih poslopij.
Takoj po potresu je začela prihajati pomoč z vseh strani Slovenije in drugih republik takratne Jugoslavije, s katero se je izkazala velikodušna solidarnost. Prizadeti v potresu so poleg solidarnostne pomoči prejeli tudi denarno pomoč v obliki ugodnih posojil, s katerimi so si lahko postavili nove moderne hiše.
Na potresnem območju so pri obnovi in gradnji cest ter vodovoda in elektrike pomagale tudi mladinske delovne brigade.
Prvemu potresnemu sunku, ki je v epicentru presegel sedmo stopnjo Evropske potresne lestvice, takrat Mercallijeve lestvice, je sledilo še več šibkejših potresnih sunkov, med njimi ob 23. uri in 26 minut sunek z jakostjo šeste stopnje. Poškodovanih je bilo veliko hiš in stanovanjskih poslopij, prebivalci so utrpeli veliko gmotno škodo. Prvo noč po potresu so prestrašeni pred novimi potresnimi sunki preživeli na zelenicah, travnikih, v avtomobilih ali pri prijateljih v varno grajenih poslopjih.
Že tretji dan po potresu so v Šmarje in druge prizadete kraje prispele mobilne kamp prikolice, ki jih je poslala tovarna motornih vozil iz Novega mesta, Induplati iz Jarš pa šotore, kamor so namestili družine iz ogroženih stanovanj.
“Naša stara hiša, blizu katere je že stala precej dograjena nova, se je v poznem junijskem popoldnevu močno stresla, zaslišalo se je zamolklo bobnenje, stol se mi je spodmaknil, slike na steni so se zamajale, pohištvo je oživelo. Prestrašena sem stekla ven, ob meni so padali kosi posode in ometa. Zunaj je letela strešna opeka. Nagonsko sem stekla stran od poslopij na travnik, pa so se tudi tam majali električni drogovi in drevesa, bučalo je, tla so se mi spodmikala. Po dveh neskončno dolgih minutah se je umirilo. Takrat sem pomislila, kje so moji domači. Seveda, bili so na travniku pri spravljanju sena, saj je bil vroč poletni dan. Tudi oni so z grozo doživljali nenavadno rušilno silo, ki je prihajala izpod površja.” (spomini Anice Gradič, učiteljice v Loki pri Žusmu).
Na fotografijah je najprej stara šola v Loki pri Žusmu po potresu 1974 (Arhiv OŠ Loka pri Žusmu) in gradnja nove šole v Loki pri Žusmu, 1974 (Arhiv OŠ Loka pri Žusmu).
Prizadeto šmarsko občino je že drugi dan po potresu obiskala posebna skupina strokovnjakov, Republiški odbor za odpravljanje potresne škode na Kozjanskem, ki je pregledovala škodo na javnih stavbah, kot sta bila Jelšingrad in osnovna šola. Aktivno so nastopili tudi Občinski štab za civilno zaščito in ustrezni štabi pri krajevnih skupnostih, ki so v okviru komisij popisovali vse poškodovane stavbe na svojih področjih.
Močno ogroženi so bili tudi oskrbovanci v Jelšingradu, kjer so bili urejeni prostori doma upokojencev, ki so jih preselili v domove v bližnjih krajih. Med najtežje posledice potresa pa je sodila škoda, povzročena na šolskih poslopjih, kjer so bila poškodovana tudi učiteljska stanovanja. Že pred leti poškodovano šolsko poslopje v Šmarju pri Jelšah je potres še bolj poškodoval. V šmarski občini je bilo poškodovanih 19 šolskih stavb, med njimi dve šolski poslopji v Šmarju ter šole v Mestinju, Kristan Vrhu, Zibiki in drugih krajih občine. Pouk, ki je odšteval še zadnje dneve pred počitnicami, se je moral predčasno končati.
“Šola v Zibiki je bila po potresu neuporabna, hudo je bilo. Vendar se je kmalu pokazala neverjetna solidarnost za ta čas, ki je bila zelo učinkovita. V Zibiki se je za gradnjo nove šole zavzela Občina Velenje, izvajalec del je bilo podjetje Vegrad. Vsak dan so prihajali v Zibiko prostovoljci, ki so pomagali pri gradnji. Šola je bila postavljena v šestih tednih. Delovna akcija je stekla 3. avgusta 1974, 13. oktobra 1974 je bila že otvoritev nove šole.” (Jože Jagodič, učitelj v Zibiki).
Slovenci velikodušno pomagali Kozjanskemu, Velenjčani gradili šolo v Zibiki
Po vsem slovenskem ozemlju in tudi v drugih republikah takratne Jugoslavije se je vzpostavila velika solidarnostna akcija. V večjih podjetjih so za prizadete v potresu podarili del zaslužka, organizirale so se delovne brigade, posamezne občine so prevzele gradnje novih šol na prizadetih območjih. Pomoč Kozjanskemu je bila s strani slovenskih državljanov velikodušna in ne samo zato, ker so pomagali po potresu prizadetemu in nerazvitemu območju, temveč so se želeli na ta način oddolžiti ljudem, ki so med Narodnoosvobodilno vojno dajali zavetje tisočim borcem za svobodo.
Po potresu pa se je takoj začela akcija. Komisija se je takoj odločila, da je potrebno šolo podreti. Neposredno po tem pa se je pojavila Občina Velenje, njen predsednik Nestl Žgank se je takoj zavzel za gradnjo nove šole. Delovnih akcij se je udeležilo ogromno Velenjčanov, začela so se pobratenja – mladincev, gasilcev, krajevnih skupnosti, krasno dogajanje.” (Tone Gaberšek, ravnatelj in učitelj v Zibiki).
Novo šolo v Zibiki so delovni ljudje in občani velenjske občine ter občani Zibike začeli graditi 3. avgusta 1974. V solidarnostno akcijo so se zelo množično vključili tudi mladi iz vse občine, med njimi mladinci iz Gaberk, ki so se prijateljsko zbližali in pobratili z mladinci iz Zibike. Pomagali so tudi pri obnovi kmetij, ki jih je potres najhuje prizadel. Dogovorili so se, da bodo sodelovanje krepili še naprej ter ga razširili na področje kulture in športa ter druga področja.
Odločitev Velenja je spodbudila tudi druge razvite občine, da so sledile zgledu. V gradnji so bile vse šole v prizadetih občinah Šmarje in Šentjur, šolo v Šentvidu so celo gradili delovni ljudje iz Banjaluke.
Spomin na potres 1974 bodo v JZ Knjižnica Šmarje pri Jelšah obeležili s predstavitvijo raziskovalne naloge Dobrotres 1974, 50 let potresa na Kozjanskem, avtoric Aline Kočar, Eve Rebernak in Zale Dobnik.
Ogledali si bodo dokumentarni posnetek dr. Milana Čoha Zatresla se je zemlja, ki ga je ubesedil Jože Čakš.
Iz zbranega domoznanskega gradiva in pričevanj očividcev Jožeta Jagodiča in Toneta Gaberška pa so pripravili videoposnetek Posledice potresa na Šmarskem leta 1974.
Obiščite v četrtek ob 19. uri v KD Šmarje pri Jelšah!
“Človek človeku!” je bilo geslo vseh, ki so prihajali v Zibiko in s svojim delom spremenili življenjski utrip doline, kot je ravnatelj zibiške šole Tone Gaberšek povedal v svojem govoru na otvoritvi nove šole v Zibiki oktobra 1974. Poudaril je še, da so prebivalci Zibike spoznali, da naravna katastrofa ni pomenila konca, ampak začetek nove dobe, novih razsežnosti zibiške doline in njenih prebivalcev, ki kljub težkim razmeram vztrajajo na svojem in da bodo odslej lažje vztrajali, saj niso več sami.
Kljub prizadetosti in strahu je ljudi na prizadetih območjih prevzela solidarna pomoč, ki so jo prejeli od sodržavljanov. Na Kozjanskem so zrasle številne nove hiše, prenovili so ceste, v odročnih krajih so napeljali električne vode in vodovode, ponekod so dobili tudi telefon. Prej nerazvito in pozabljeno območje Slovenije je dobilo povsem novo podobo in priložnost za razvoj. Potres na Kozjanskem v letu 1974 so zato poimenovali Dobrotres.
Mateja Žagar, Knjižnica Šmarje pri Jelšah, Domoznanska zbirka
