V šolski telovadnici na Planini pri Sevnici se je pred tednom dni trlo obiskovalcev, ne samo domačih, temveč tudi iz mnogih drugih krajev Slovenije.
Razlog je bila predstavitev knjige Po poteh Vodnarja, kjer gre za vodnik po preslikavi omenjenega ozvezdja na območju Planine, ki ga je spisal Karel Gržan.
Knjiga je izšla pod okriljem Zavoda Zvezdne poti s Planine. Njegova ustanoviteljica in direktorica je Planinčanka Monika Škoberne, ki je odločilno pripomogla, da je tri leta po izidu Gržanove monografske in monumentalne knjige Kakor na Nebu tako na Zemlji: Zvezdne poti izšlo delo, posvečeno preslikavi ozvezdja na in v bližini Planine. Doslej se lahko s podrobnejšim vodnikom pohvali Jurklošter, kjer je umeščeno ozvezdje Oriona. Na to temo je pred 17 leto izšlo delo V znamenju Oriona.
Monika je pred polnim avditorjem prisotne na začetku opomnila, da je prav, da damo težo delu, ki ga opravlja Gržan. Težo njenemu delu je kmalu za tem dala urednica knjige, Tadeja Laniakeja Zupan: »Dejansko se je zgodil čudež, da je nekdo šel na predavanje, vzpostavil sik in da je na koncu prišlo do knjige.«
Monika Škoberne se je namreč leta 2009 prvič udeležila pohoda po Orionovi poti, ki ga je vodil pater Gržan. Bila je navdušena nad njegovim odkritjem in prekrasno naravo, po kateri pot poteka. Domov se je vrnila s knjigo V znamenju Oriona, jo občasno prebirala, odložila in večkrat kar tako obiskala Orionovo pot sama ali s prijatelji in družino.
Jeseni leta 2022 se je na Prevorju v okviru Aninih večerov, ki jih tradicionalno odpirajo s predavanjem Karla Gržana, ki je nekaj let bival v kraju, udeležila predstavitve knjige. Na njem je Gržan pozval vse prisotne, da so pozorni na ostanke megalitskih postavitev v naši okolici, ker je tega v naravi res veliko. Zvezdne pozicije in vezni zidovi med njimi zrcalijo na Zemlji širom Kozjanskega več kot 60 ozvezdij z nočnega neba.
»Spraševala sem se, zakaj tega v naravi ne videvam, čeprav se vsakodnevno sprehajam s psoma po brezpotjih širše okolice. Do trenutka, ko sem sama po naključju odkrila vezni zid, mu vznemirjena sledila, odkrila še več kamnov in lokacijo našla označeno na enem od zemljevidov v knjigi Zvezdne poti. To me je pritegnilo k nadaljnjemu raziskovanju. V obdobju, ko sem imela več časa, sem začela odkrivati okolico Svetega Križa z drugačnim pogledom, zdaj sem namreč vedela, kaj iščem,« je pripovedovala.
Na Svetem Križu je spoznala Novomeščana Aleša Finka, ki ga Planina s svojo energijo privlači že dlje časa. Raziskovanje v dvoje je steklo še lažje. Ob vseh najdbah v naravi je napočil čas, da uporabi telefonsko številko, ki ji jo je Gržan napisal na listek ob podpisovanju knjige na Prevorju z obljubo, da z veseljem pride na Planino, ker imamo tam toliko noro dobrega.
»Posvetili smo se raziskovanju ozvezdja Vodnarja. Neverjetno je, da se vsaka najdba v naravi z njegovo karto ujema! Z Alešem sva prehodila celotno ozvezdje na območju Planine z okolico in vsake toliko po njem popeljala patra Karla. Tako je med nami zdaj knjižica Po poteh Vodnarja, ki predstavlja vpogled v to markantno ozvezdje na Planini pri Sevnici in postavlja temelj nadaljnjemu delu Zavoda Zvezdne poti,« je s ponosom podčrtala Planinčanka.
Zavod je bil ustanovljen marca letos z namenom raziskovanja in ohranjanja pomnikov preteklih civilizacij, ki so živele močno povezane z Nebom in Zemljo na območju med Savinjo in Sotlo, severno od Save. Ustanovljen je bil na Gržanovo pobudo, da združuje vsa ozvezdja na omenjenem področju.
»Naša naloga je, da jih prepoznamo, raziščemo in ohranimo. Zavodu je Karel Gržan predal vso intelektualno lastnino o odkritjih, opisanih v knjigi Zvezdne poti. K raziskovanju in sodelovanju vabimo vse, ki jih tematika nagovarja. S pomočjo zemljevidov iz Zvezdnih poti najlažje vsak pregleda svojo domačo okolico, ki mu je najbolj znana. Obiskati je potrebno marsikateri z grmovjem zaraščen in bolj odročen kraj,« je pozvala k aktivaciji zainteresiranih posameznikov.
Urednica knjige je o Gržanovem prispevku dejala, da vse postane logično, šele potem ko nekdo nekaj odkrije, do takrat pa je potrebno veliko dela in zato je treba to ustrezno spoštovati.
Besedo je dobil tudi Gržan, ki so ga imenovali tudi z besedo arheoastronavt, ki je med drugim povedal, da je na območje Orionovega pasu pri Jurkloštru prišel zaradi iskanja mahu za izdelavo jaslic, saj je želel malo boljšega. Takoj je začutil, da je tam nekaj posebnega. »Bil sem dovolj »čuden«, da so mi domačini pokazali »čudne« stvari. Sprva sem bil v dilemi, če bi se izpostavil, a sedaj o tem že dolgo ne dvomim več,« je spregovoril v svojem slogu. Kot pomemben navdih je Gržan omenil fizika Andreja Detelo, ki je utemeljil pojem sintropije po katerem se v naravi nikoli ne izgubi nič.
Poudaril je, da se tako na severnem kot na južnem nebu vidi 88 ozvezdij, na širšem Kozjanskem pa jih je več kot 60.
O pomenu ozvezdja Vodnarja je dejal, da zdaj vstopamo v dobo vodnarja, ki prebuja bolj žlahtno človečnost in samo po sebi prebuja zavest. »Če človek ne sledi temu, lahko pride do stiske. Ne bo nas rešil posameznik, niti izvoljen, kajti izvoljen je vsak od nas. »Prebuditi« se nas mora 15 odstotkov ljudi,« je razpregal o ključu do sprememb in dodal: »Kozmična moč po Nikoli Tesli sta lepota in sočutje. To imenujemo tudi ljubezen ali duh.«
»Kultura velikih kamnov oz. megalitska kultura je razširjena po vsem svetu. Verjamem, da se bo v prihodnosti iz teh krajev širil uvid v svet.« To je bil uvod, da je Gržan spregovoril o starih civilizacijah in pomnikih, za katere nam je nepojmljivo, kako so jih postavili. Samo planinski Ampus je težak okoli 600 ton in dandanes bi bil izjemno zahteven ali kar nemogoč podvig postaviti takšno skalo. »S ponižnostjo bomo lažje razumeli, kako so uspeli. Ljudstva preteklosti niso bila nerazvita. Kar imamo danes v učbenikih je pravljica in poniževanje stroke. Raziskovalka Fani Okič je zapisala, da je vse temeljilo na razmerjih in frekvenci. Potrebno je, da smo do tega spoštljivi in to pomeni tudi, da zmoremo občudovati.«
V nadaljevanju je govoril tudi o specifičnem položaju, ki so ga imeli kartuzijani v Jurkloštru, katerim je cerkev dopustila, da so lahko bili mistiki in zato je marsikaj lahko preživelo, saj bi bilo sicer izbrisano. Po njegovem ob tovrstnih raziskavah še dandanes marsikdo postane živčen, tako v cerkvi kot tudi v stroki. Po drugi strani so bili naravoverci do svete enosti bolj subtilni, nikakor pa ne nerazviti. »Mi smo dobesedno izgnani v glavo,« je Gržan slikovito poudaril delovanje današnje družbe, »potrebno je povezati nevrone srca z glavo in pri tem je dodana vrednost odnosna inteligenca. In pot k temu je vrnitev k naravni inteligenci in dostojanstvu.« In v tem primeru so lahko nazivi, ki jim danes dajemo tako veliko težo, ovira: »Nekoč so bili nazivi zgolj stvar časti.« Na koncu pa je poudaril, da je vseeno izredno pomembno, da se o stvareh prepričamo in si ustvarimo lastno sliko.
Po drugi strani je navrgel kritično ost do potrebe, da do vseh informacij prihajamo drugod, saj imamo v neposredni bližini v izobilju snovi za raziskovanje. Ob tem je podčrtal: »Mene sploh ne mika iti v Egipt«.
Preslikava Orionovega pasu, ki je bil je zanj izhodišče za to, kar danes poznamo kot zvezdne poti, je po njegovem stičišče med nebom in zemljo: »Gradišča oz. pozicije preslikav zvezd pa so med seboj povezana z grebeni, dobro opazujte, ko boste hodili po naravi.«
Na tem mestu se je navezal na vodnarja in omenil besedilo musicala Hair, ki govori o dobi vodnarja, ki bo prinesla harmonijo in razumevanje, sočutje in zaupanje ter resnično osvoboditev uma. V zvezi s tem je natresel še kup pomenljivih misli: »Tisti, ki manipulirajo s človeštvom, so živčni. Pomembno je, da se zavestno odločimo za svobodo. Maske vse bolj padajo in resnica prihaja na plano. Ne dovolite motilcem, da vam kradejo čas. Pojdite v naravo in se odprite tihoti. Vsi imamo poslanstvo, ki čaka. Prav tako imamo vsi osebno spoznavno resničnost, ki je naše največje bogastvo. Religije so pri tem kot okovi. Bodimo spoštljivi, igrivi, s čutom hvaležnosti.«
To območje, lahko bi mu rekli tudi dežela megalitov (poimenoval B.R.), bo po Gržanovem v prihodnosti zagotovo zelo zaposlovalo arheologe.
In kako Monika Škoberne ocenjuje doslej opravljeno delo, ki je kronano s knjigo: »Vesela sem, da je celoten projekt Vodnarja tako lepo stekel. V prvi vrsti sem hvaležna patru Karlu, ki se je posvetil pisanju “vodnika” po nebesnem in zemeljskem Vodnarju. Ta napoveduje novo, bolj optimistično obdobje, ki nas vabi na skupno pot. Čeprav v zemeljski lokaciji opisuje območje Planine, je namenjen prav vsakemu izmed nas – prebivalcu Sveta. Hvaležna sem tudi Alešu Finku za vso podporo in neštete ure, ki sva jih preživela v raziskovanju Vodnarja (velikokrat sama, občasno pa v družbi najinih družinskih članov), urednici Tadeji in oblikovalki Sandri, avtorici naslovne risbe Severini Trošt Šprogar za izvrstno opravljeno delo ter vsem fotografom, ki so prispevali svoje posnetke. Knjiga je res krasna, njen izid pa ne bi bil možen brez vseh donatorjev, ki so nas pri našem delu finančno podprli.«
Zadovoljna je bila tudi s samim dogodkom na Planini: »Udeležba z okoli 300 obiskovalci je presegla pričakovanja, kljub občutku, da bo precej ljudi, saj so me v zadnjih tednih kontaktirali iz različnih koncev Slovenije in napovedali udeležbo. Domačini so bili tokrat v manjšini. Svoje je dodalo tudi krasno vreme, obiskovalci so po skupnem ogledu Ampusa uživali v razgledu s Svetega Križa, kamor sem jih vodila skozi “Pravljični gozd”. Bili so navdušeni, večina je bila v naših koncih prvič. Pater Karel se je po ogledu Ampusa poslovil, hvaležen za tako lep odziv.
Obiskovalci so zaključili obisk Planine polni lepih vtisov, mnogi z obljubo, da še pridejo. Ker je bilo pričakovati, da bo za ogled celotnega Vodnarja ljudi preveliko, smo dogovorjeni, da me za vodenje v manjših skupinah kontaktirajo. Z veseljem bomo popeljali po vseh skritih in manj skritih kotičkih vse, ki si tega želijo. Pot ni preveč zahtevna, da pa jo polno doživimo, si je potrebno vzeti čas. Za občudovanje kamnitih ostankov prastare civilizacije in njihovih zvezdnih preslikav na Zemlji je vsekakor najbolj primerno obdobje leta, ki prihaja – pozna jesen vse do zgodnje pomladi, ko spet požene listje na drevesih – zanimivo pa je v vseh letnih časih, vsakič malo drugače.«
Dodajmo, da je dogodku dala kulturno noto pesem iz ust Akademskega pevskega zbora Celje. Sodelujoči in podporniki so prejeli tudi zahvale, vseeno pa je bilo opazno, da se na dogodku niso pojavili predstavniki lokalne skupnosti …
Preberite tudi:
