Evroligaška Slovenija. Nagrobnik nosi zapis 2012/13, ki označuje zadnjo sezono slovenske klubske košarke med elitno druščino Evrope. Sprememba pravilnika lige “Euroleague” je do takrat prinašala tri mesta ekipam jadranske ABA lige. Po eno mesto za najbolje uvrščeno ekipo iz posamezne države – Srbija, Hrvaška, Slovenija.
Po omenjeni sezoni so za nas Balkance namenili dve mesti, ki sta pripadali smetani ABA lige. Neformalni rezervaciji za Crveno Zvezdo in Partizan, ki sta organizacijsko, finančno in tudi populistično superiorni v naši regiji. Ekipi, s katerimi se poistoveti slovenski najstnik Žiga s Svetega Štefana in se označi za delijo ali grobarja. Še preden pomisli na to, kateri grb je na njegovem potnem listu. Še preden se spomni na ljubljanskega zmaja. Ekipi, katerih proračun vsaj trikratno presega ostale (zdaj številke že presegajo 20 milijonov na sezono).
Finančni zid za Olimpijo previsok
Tako je veljalo vse do julija 2019. Takrat je Euroleague prešla na sistem večletnih “povabil” (pogodb s klubi), z namenom zagotavljanja večjega nadzora nad komercialno stabilnostjo klubov. Pravila so upogljiva kot veje Vrbe. Konstantno kažejo zgolj v nižanju odprtosti sistema, v veliki meri na račun finančne strukture. Kar je dvorezni meč.
Nivo Euroleague se vsekakor dviga, a žal za sabo pušča manjše sredine, manjše države. Slovenski paradni konj, Cedevita Olimpija, se tako sooča z vse višjim zidom. Njenih skromnih 6 milijonov je enostavno premalo. Pravi politični tiramisu. Zato pa vsaj mirno spi naš Žiga iz Svetega Štefana, vsaj do leta 2028. Bodisi je delija, bodisi je grobar. Oba beograjska kluba sta namreč povabljena k sodelovanju do omenjnega leta. Kaj pa to pomeni za povprečnega svizca Janeza iz naše podalpske države?
Olimpija je nekoč premagovala Barcelono
Že 14 let je brez svojega predstavnika v Euroleague. Mar mladi slovenski košarkarski navdušenec sploh ve, kaj je evroligaški četrtek predstavljal? Tisti, ki se ga skozi nostalgična očala zelo dobro spomni njegov stric Branko?
Bil je v Hali Tivoli, ko je naša Olimpija premagala giganta evropske košarke, Barcelono. Sedemdnevne pravice za hvalisanje (do naslednje tekme), minimalno. Za svizca je to bližje znanstveni fantastiki kot resničnosti. Sedaj je tekem veliko več, tudi po dve, celo tri na teden. Ritem se približuje NBA ligi. Kar pomeni boljšo organizacijo, višje stroške, hitrejši, napadalnejši stil košarke. Kar pomeni razvoj. V čem je torej sploh problem?
Še pomnite – Slovenija evropski prvak?
Bili smo EVROPSKI PRVAKI leta 2017! Koga briga?! Če pa smo pravkar dobili novo zlato fasado. Očitno se da uspeti tudi brez neposrednega “kanala” do najboljše košarkarske lige v Evropi. Očitno.
Vendar nadzor nad razvojem in prebojem igralcev v najvišjo evropsko ligo ni več v naših rokah. In trenutno tam nastopajo vsega skupaj trije Slovenci. Vključno z naturaziriranim Joshem Nebom, ki ga v naši reprezentanci verjetno več ne bo. Na seznamu sta še Klemen Prepelič in Stefan Joksimović, ki bo slej kot prej postal tudi NBA igralec.
Problem postane še očitnejši upoštevajoč vse osvojene medalje mlajših kategorij v zadnjih letih. Slovenija premore ogromno talenta, igralskega in trenerskega. Naslednja generacija je pripravljena, da eksplodira. Vendar nima platforme, kot je bila na voljo Zmagu Sagadinu in drugim slovenskim košarkarskim legendam.
Janez navija (zgolj) za najboljše
Slovenski navijač, svizec Janez, je osredotočen na rezultate. Si ali nisi. Njegovo pozornost imaš, če si (naj)boljši. In konkurenca je izjemna. Trenutno je njegov alias Tadej in rad ima oprijeto rumeno kolesarsko majico. Dres Luke Dončića je pospravljen v omari, mogoče ga obleče poleti za v Zrče. Ne zna našteti pet trenutnih košarkarskih reprezentantov, vse kar ve je, da so brez Donketa zanič. Več ve o ločitvi Ane Marije in Luke, kot tekmah Cedevite Olimpije.
Pa to ni očitek Olimpiji, ki se na vse pretege trudi pridobiti njegovo pozornost. Tako z zmagami v Eurocupu in ABA ligi, kot tudi z marketinškimi kampanjami. Tudi Janeza ne obsojam. Sprejmem ga takšnega, kot je. Euroleague zanj trenutno obstaja zgolj v podzavesti. Brez Telemacha je ni na televiziji. Je bolj del alternativne scene.
Janez, bodi z nami!
Kot košarkar sem subjektiven. Ampak slovensko skromen. Želim si le, da bi mi Janez stal ob strani, tudi ko nimam zgodovinsko uspešne sezone. Da navija zame, ne le zato, ker sem trenutno boljši, ampak tudi zato, ker ima rad košarko. Ker je to del njegove identitete, kot so to tudi smučarski skoki, čeprav si tega ne želi priznati.
In zakaj ni že ni prenosov tekem, klubskih ali reprezentančnih, na nacionalni televiziji? Ker so pravice predrage? Ker ni pravih ljudi pri koritu? Možno, možno. Peter Vilfan najbrž ve več o tem.
Karkoli je razlog, ne spremeni dejstva, da gre za drugi najpopularnejši šport na svetu. In Slovenci smo v njem je**** dobri! Zato si košarka zasluži pozornost povprečnega svizca pod Alpami. Pa naj bo to Evroliga, ABA liga ali slovenska liga.
Kot povsod drugod, tudi tukaj koktejl mešajo Združene države Amerike in se ponujajo na meniju … (o tem več naslednjič)
