Slovenci smo minuli teden praznovali dan slovenskega športa. Ta praznik, ki sicer ni dela prost dan, obeležujemo 23. septembra. Povezan je z evropskim tednom športa, ki nas od 23. do 30. septembra vabi k športno aktivnem udejstvovanju.
Mi, ‘venclni, smo v svetovnem merilu med rekreativno bolj aktivnimi narodi. Ob dnevu slovenskega športa so pri SURS-u objavili številko, na katero smo lahko ponosni. Leta 2025 se je s športom ali rekreacijo vsaj enkrat na teden ukvarjalo 81% prebivalcev Slovenije, starih vsaj 16 let. Kar 54 % pa je aktivnih vsaj štirikrat na teden. Navdihujoč podatek, ki potrjuje hiperaktivnost v krvi.
Na žalost bi precej drugačen rezultat dobili, če bi merili, koliko ljudi redno obiskuje športne prireditve in tekme. Tega podatka SURS ne podaja, bi pa najbrž dobili na glavo obrnjeno Mona Lizo. Tukaj torej pridemo do zanimive ugotovitve. Rekreativec, ki je v začetku kolumne prejel rože za svoj aktiven življenjski slog, praviloma ni navijač. Kdo ali kaj je pravzaprav rekreativec?
Gre za bitje, ki je športni samouk z doktoratom iz lastnega mnenja. Amaterski profesionalec. Najboljša športna oprema, vprašljiva tehnična izvedba. Priložnostni šampion, ki zase pravi, da je preveč tekmovalen. Sam bi mu prej kot tekmovalnost pripisal strahospoštovanje pred porazom. Tekmovalen je nekdo, ki tekmuje zgolj zato, da tekmuje, medtem ko je športni teoretik predvsem zainteresiran za tekmovanje v kontroliranem krogu ljudi. Rekreativec je skratka precej egocentričen športni potrošnik. Želi užitek, gibanje, participacijo in občutek, da je pri vsem tem nekoliko boljši od povprečja.
Ta neutruden entuzijast premore naravnost občudovanja vredno voljo. Pripravljen se je vstati tudi ob petih zjutraj in se spraviti na kolo, v tekaške ali pohodniške čevlje. Kam bežiš, moj dragi rekreativec? In zakaj tako poredko zaideš na lokalna športna prizorišča? Če volja in ljubezen do športa nista težava, potem je kleč v občutku neproduktivnosti in pomanjkanju lokalne pripadnosti. Vsaj po mojem profiliranju sodeč.
Kako naj društva pridobijo rekreativce?
Šport spremljamo prej preveč kot premalo. Je pa hkrati vedno več tudi športnih in kulturnih dogodkov. Včasih jih je bilo manj in so posledično bili bolj obiskani. Lokalne skupnosti so bile včasih bolj enotno usmerjene v isto smer. Ker je bilo to edino, kar je bilo na voljo. Diverzifikacija (širitev ponudbe) je hitreje občutna v manjših populacijah, kot je to v primeru slovenskih mest in vasi. Težje je ostati relevanten in zanimiv, ko so interesi tako različni. Zato je očitno potrebno ponuditi nekaj več, da se gosenica spremeni v metulja in prileti v dvorano.
Če je svet rekreativca kardio mazohizem, Strava in napredno filozofiranje, mora biti cilj športnih društev (v Sloveniji profesionalni klub pravno ne obstaja, samo društva) iskanje načinov, kako postati del tega sveta. Povabiti ga bližje. Dati mu občutek, da je del te zgodbe. Treba je zgraditi komunikacijski most. Spregovoriti v jeziku, ki je razumljiv tako društvom, kot tudi rekreativcu. In kaj se bolje poda regeneraciji po rekreaciji, kot dobra družba, hrana in pijača? Z možnostjo gledanja športa v živo? Meni ne pade nič boljšega na pamet. To je že lahko začetek.
Stopimo še korak bližje. Vzpostavili smo komunikacijo, ponudili smo pijačo in jedačo v spremljavi žive umetnosti, ki jo predstavlja športno gibanje. Naslednji korak pa mora biti na strani rekreativca. Dragi moj vsevedni begavec, slovenska liga ni Liga prvakov, liga NBA, kot tudi ni rekreativna liga. Prilagodi svoje parametre in pričakovanja. Sprosti se in uživaj. To je vse. In to samo za približno dve uri vsak drugi teden, ko je na vrsti domača tekma. Mogoče bo zmaga, mogoče poraz, to niti ni pomembno. S tvojo prisotnostjo prispevaj k polnim tribunam in glasnem navijanju. Hvala ti.
Stremeti moramo k povezovanju ljudi. Poročiti šport z zabavo, saj pašeta skupaj kot rit in srajca. In rekreativcu dati razlog za njegovo podporo. Slovenija nima problema s pomanjkanjem športno aktivnih ljudi. Gosenic nam očitno ne manjka. Manjka nam metuljev, ki priletijo na tribune navijat.
