Pogovor z Danielom Artičkom je v njemu lastnem slogu, ki ga zaznamuje poznavanje tematike in številnih drugih podatkov, povezoval predsednik društva. Program sta popestrila solistka Teja in pianist Domen Kitak iz Žegra, ki sta občinstvu namenila šansone in dve ariji iz znanih operet, zlasti izvedba slednjih pa je pokazala, da imamo v naših krajih izjemno perspektivno pevko.
Artiček živi v Kamniku, vendar izhaja iz šmarske občine, natančneje iz Grobelc pri Slivniškem jezeru. S pisanjem se je pričel ukvarjati šele po upokojitvi, s svojimi deli pa je za nas in naše kraje zanimiv predvsem za to, ker se ne usmerja v podajanje faktografije, ampak piše o usodah malih ljudi, ki jih po pravilu nikoli nihče nič ne vpraša. Njegovo najbolj znano delo so že davno razprodane Legende grofije Žusemske, ki kličejo po ponatisu. Pred petimi leti je v Kalni vodi Slivniškega jezera popisal trpljenje ljudi, ki so jim sredi sedemdesetih prejšnjega stoletja s poplavitvijo doline povsem spremenili življenje, na žalost pa jezero pošteno ne zaživi niti danes. Leto dni kasneje je izdal zgodovinski roman Glažarjev sin, ki govori o usodi družine, ki ji je pred poldrgim stoletjem kruh rezala ena od treh loških steklarn, ki so zaposlovale toliko ljudi kot npr. današnji planinski Tajfun, potem pa je zaradi globalizacije v obliki južne železnice posel propadel. Sla po preživetju jih je kasneje peljala preko oceana. Posebej zanimivo pri vsem je, da je avtor kakšno leto po izdaji naletel na kanadskega Slovenca s skoraj identično usodo! Šegavi gorenjski Štajer’c je dejal, da od pisanja, razen užitka, nima veliko, vendar mu vsakoletna izdaja različnih del, med katerimi najdemo tudi pravljice in fantazijske zgodbe, pride prav kot osebno darilo, njegovih prizadevanj pa se veseta tudi šentjurski in šmarski župan, saj praktično zastonj dobivata dela o njunih občinah. Za šentjurske bralce je gotovo zanimiva knjiga zgodb z znamenitega vlaka rogačana: Vozači in kurjači, med „obvezno” čtivo pa sodi tudi Obiralka hmelja, roman o kozjanskih ženskah, ki so pogosto držale tri vogale pri hiši in se za preživetje družine podajale v savinjska hmeljišča, pa jim bližnji za to niso bili hvaležni.
Še eno naključje je botrovalo, da so literati in turistično društvo Izviri Dobrina Artička letos vsako zase predlagali za občinsko priznanje. Publika je na moderatorjevo pobudo obvestilo o predlogu pozdravila z gromkim aplavzom.
Inserti: drugi del pogovora, sprejem Artička med šentjurske literate, nagovor Danice Recko, nastop Teje Kitak
P.P.
