Slovenci smo, kot tudi drugi Zahodnjaki, dovzetni za komercialno obarvane uvožene praznike, s katerih so marketinški strokovnjaki znali skovati dober posel. Tako je tudi z pri nas izjemno priljubljenim valentinovim, ki je v zadnjih letih povsem zasenčil tradicionalni slovenski ljudski praznik gregorjevo, to je dan ko se ptički ženijo, kar simbolno pomeni prebujanje narave in ljubezni.
Pa vendar po slovenskih društvih, ki dajo nekaj na domačo tradicijo in običaje, slovenski praznik zaljubljencev še ni povsem utonil v pozabo.
Na posrečen način so se ga spomnili v Športno umetniškem društvu Rifnik, ki so objavili fotografije s ptički nad Šentjurjem. Po reki Bistrici pa so sinoči prvič do sedaj zaplavali “gregorčki”, ladjice s svečkami, ki so prav tako zakoreninjene v slovenski kulturni dediščini.
“Na 12. marec praznujemo gregorjevo, slovenski praznik ljubezni. Čeprav ima približno enako dolgo tradicijo (morda celo daljšo) kot valentinovo, je gregorjevo pri nas med mladimi razmeroma slabo poznano. Za valentinovo je resda lažje kupiti romantično darilo, saj jih ponujajo vsepovprek, velja pa praznovati tudi čisto naše slavljenje najmočnejše sile na svetu, ljubezni.”
Tako so svojim sledilcem slovensko valentinovo opisali na FB profilu Športno umetniškega društva Rifnik. Kot so nadaljevali, že samo kratek sprehod in nekaj minut na svežem zraku povesta, da je pomlad čisto zares že pred vrati.
“Z njo se prebuja vse, kar je v naravi. Tako začne kot cvetlice “razganjati” tudi nas. Svet je naenkrat lepši, okoli nas se prebudijo metuljčki – vse naenkrat kar cveti. S tem se pa prebudijo tudi ptički. In ti so s prihodom pomladi godni za ženitev.”
Kot poudarjajo v društvu, ima praznovanje korenine še iz poganskih, predkrščanskih časov. Takrat so verjeli, da bo prva ptica, ki jo bo dekle opazilo na nebu, indikator, kakšen bo njen bodoči mož.
Tako s Gregorjevo na Rifniku obeležili v omejenem društvu:
Gregorjevo je bolj povezano s slovensko ljudsko tradicijo in prihodom pomladi, medtem ko je Valentinovo bolj globalno komercializiran praznik ljubezni.
Gregorčki po Bistrici
V slovenski krščanski tradiciji pa je praznik povezan s svetim Gregorjem, ki “luč v vodo vrže” – ta dan so namreč nekoč obrtniki nehali uporabljati umetno svetlobo, saj se dnevi daljšajo.
Ta običaj se je v sodobnem času ohranil predvsem kot otroška prireditev, pri kateri otroci spuščajo gregorčke – majhne, barvite ladjice ali hišice s prižganimi svečkami, ki simbolično prinašajo svetlobo v vodo. Tradicija spuščanja gregorčkov je v Sloveniji močna predvsem v Tržiču, Kropi, Kamniku in Ljubljani, kjer jo ohranjajo s kulturnimi prireditvami in delavnicami za otroke.
Obuditi pa jo skušajo tudi Kulturnem društvu Bistrici ob Sotli. Tamkajšnji osnovnošolci so v preteklih dneh izdelali ladjice, ki so jih, opremljene s svečkami, na predvečer gregorjevega spustili po reki Bistrici.
Gregorjevo se na tak način ohranja kot eden izmed najlepših slovenskih običajev, ki združuje preteklost in sedanjost ter ohranja bogato kulturno dediščino med mlajšimi generacijami.
