Ob gledanju oddaje Tarča na TV Slovenija sem se zalotil, kako odkimavam skoraj vsakemu izrečenemu stavku. Izrečenih je bilo veliko polresnic, dogodki so bili prikazani nepošteno.
S kolegi, ki smo oddajo spremljali, nismo bili le jezni, temveč predvsem razočarani. Mučno je bilo gledati nekatere novinarje, ki se na zdravljenje in etične dileme ob koncu življenja ne spoznajo, kako v prime-time ne rušijo samo ugleda našega poklica, ampak pljuvajo v obraz vsem, ki smo v tem času vestno izpolnjevali svoje poslanstvo – z vsemi prijetnimi in neprijetnimi stvari, ki spadajo zraven.
Pred viharjem
Ob razglasitvi epidemije smo se vsi specializanti vrnili v matične ustanove, kjer smo se pripravljali na italijanski scenarij. V Celju smo popolnoma preuredili urgentni center ter večino oddelkov in pripravili načrte za najslabše scenarije. Podvojili smo tudi dežurstva. Čutila se je tesnoba v zraku, kot trenutek preden val udari na obalo.
Takrat smo bili skoraj brez opreme. Na začetku smo je imeli dovolj le za dva dni (slišite, Šarčevi?). Nekaj naših zdravnikov je iskalo možnosti, da bi z lastnim denarjem pripeljali opremo s Kitajske. Iztrgano iz konteksta so kasneje o tem poročali v sklopu domnevnih barabij z maskami, ozadje pa izpustili. Ne vem, kdo se bo ob drugem valu za nas še izpostavil.
Bolnišnice
Ne morem mimo nadčloveškega truda kolegov na primarni ravni, v domovih za ostarele in tistih v bolnišnicah, ki so z nami delili breme. Predstavljajte si, kako je težko sestri na urgenci, ko mora delati na dveh koncih, kjer so nestabilni pacienti. Več dela, ob okuženih sodelavcih pa zmanjšan kader. S tem, da so bile že pred covidom kadrovsko podhranjene. Ali specializantki, ki dela osmo dežurstvo v enem mesecu v polni varovalni opremi.
Bolnišnice so nasploh kadrovsko podhranjene. Zdravnikov itak ni, sestre bežijo na delovna mesta z boljšimi pogoji ali vsaj brez dežurstev, prostori so dotrajani.
Ravno infekcijski oddelki so v Sloveniji znani po tem, da domujejo v najslabših pogojih. Pri nas postelje ne gredo skozi vrata in je treba paciente prestavljati, tudi v primeru reanimacije. Da o ostalih, bolj naprednih pogojih kot so predsobe ali sobe s podtlakom, ne govorimo. Napredek bi že bil, da bi nam napeljali vodo v vse sobe. Upam, da bo ta epidemija osvetlila, da so nujno potrebni vsaj minimalni pogoji za varno delo na infekcijskih oddelkih. Tega sedaj ni.
V ponedeljek smo bili veseli preletov slovenske in ameriške vojske. V prihodnje pa v zahvalo potrebujemo obnovljene oddelke. Da ne bodo okna padala osebju na glavo.
Domovi za ostarele (DSO)
V naši regiji je bil prizadet dom v Šmarju pri Jelšah; kaj pa, če bi se isto zgodilo še s petimi ali desetimi domovi, ki gravitirajo v SB Celje? Takrat bi morali preiti na kruto vojno triažo. V tistih dneh so iz Italije poročali, da ventilatorje dobijo le tisti pod 60 let (!). Treba je bilo načrtovati odziv, da bi pomagali čim več ljudem s poudarkom na tiste, ki bi imeli korist od bolnišničnega zdravljenja.
Pri tem načrtu je treba imeti v mislih, da DSO varovancu predstavlja domače okolje. Ker so varovanci vse zahtevnejši za oskrbo, je zato tam zaposlenih mnogo medicinskih sester. Zaradi stiske je v tem času pomagala tudi skupina sester in zdravnikov iz SB Celje. Zato govoriti, da šolani zdravstveni delavci niso usposobljeni, je do njih žaljivo.
Bistvo je, da so varovanci tam doma. Prevoz v bolnišnico, obravnava in tuje okolje jim predstavljajo stres, ki velikokrat sproži tesnobo, depresijo, delirij. Čustveno in kognitivno se spremenijo. Izpulijo si nazogastrične sonde, žilne kanale, urinske katetre. Kdor lahkotno izjavlja “naj gre v bolnišnico”, ne vidi pacienta in posledic na drugi strani.
Tudi če si nekdo močno želi, da bi njihovo napredovalo dementno in nepokretno babico agresivno zdravili do bridkega konca, mora prevladati ocena, kaj je bolj človeško za pacienta.
Seznami
Ali so bili seznami? “Seznami smrti,” kot so jih poimenovali za kar največji propagandistični učinek.
Bile so strokovne odločitve, kdaj bi bolnišnično zdravljenje pacientu pomagalo in kdaj bi to predstavljalo še večje trpljenje. Ponavljam: gre za strokovne odločitve usposobljenih ljudi, ki se z bolnišničnim oz. intenzivnim zdravljenjem srečujejo dnevno. Obstaja pa legitimna debata o tem, kdaj varovance premeščati v bolnišnice, če so kapacitete proste. Vendar je to strokovna debata, ne javna.
Ob sprejemu v bolnišnico se za vsakega pacienta določi stopnja ukrepov, to se s covidom ni spremenilo. Če je le možnost, se o tem pogovorimo s svojci. Na koncu pa je odločitev strokovna, torej naša, ker mi smo izšolani za to, da vemo kaj je možno in kaj ni možno.
Tudi če si nekdo močno želi, da bi njihovo napredovalo dementno in nepokretno babico agresivno zdravili do bridkega konca, mora prevladati ocena, kaj je bolj človeško za pacienta. Da, včasih je smrt bolj človeška od življenja na silo. To pa ne zmanjšuje pomena paliative; prav nasprotno: kriči po tem, da se začne v Sloveniji resno razvijati, saj vnaprej pripravljenih paliativnih načrtov ni bilo, čas epidemije pa je neprimeren za hitre odločitve – vendar potrebno se je bilo odločiti. Mirno obdobje je čas, da se začnemo pogovarjati tudi o pripravi na smrt.
Slovo od življenja
Bistveno pri tej debati je, da moramo kot družba sprejeti, da je smrt neizogiben del življenja.
Zaradi napredka medicine je poslavljanje od življenja lahko zakasnjeno ali podaljšano. Pri tem se postavlja etično vprašanje kdaj je dovolj, kdaj pomoč postane mučenje. Prisegli smo, da ne bomo škodili (Primum non nocere). Koliko je človeškega v tem, da na urgenco pripeljejo nepokretno, dementno 90+ letno babico, ki se ne zaveda dogajanja okoli sebe, z nogami in rokami v ireverzibilnih krčih-kontrakturah? Edino, kar to telo čuti, je zbadanje igel, vstavljanje cevk in veliko tujih rok. Če se bo upirala, bo privezana in dobila bo pomirjevala. Je to življenje?
Če srce bije in pljuča dihajo še ne pomeni, da človek živi.
Kvaliteta umiranja je prav tako pomembna kot kvaliteta življenja. Spoštovanje človeškega življenja obsega tudi to, da ga izpustimo, ko pride pravi čas. Kar lahko naredimo je, da poskusimo izboljšati kvaliteto iztekajočega se življenja. Mi smo se z vsem znanjem trudili, da bi bilo dostojanstveno.
Čeprav je bila mirna, v očeh ji je bilo popolnoma jasno, da odhaja. Nazadnje mi je rekla: “dajte me domov”
Tako občutljive teme pa ne smejo potekati v stilu cirkuških iger, za zabavo gledalcev. Ne preko anonimk ali z zakrivanjem obrazov. Kot da gre za mafijo!
Nismo mafijci in nismo morilci, kot nas prikazuje Tarča. Kamera vse prenese. Spomnim se gospe, ki je bila pri nas zaradi covida. Kljub maksimalnemu kisiku se je slabšala, njena srčna bolezen pa ne bi prenesla intenzivnega zdravljenja. Čeprav je bila mirna, v očeh ji je bilo popolnoma jasno, da odhaja. Nazadnje mi je rekla: “Dajte me domov”. Takrat ni bilo novinarjev, takrat ni bilo kamer. Gospa je tisto noč umrla sama, daleč od doma, v neki bolnišnični sobi.
Pod črto
Ostaja grenak priokus, da je šlo za iskanje afere, za (politični?) obračun. S tem vnašajo nepotreben razdor in zmanjšujejo zaupanje v družbi. Kako naj zdravniki zdravimo, kako naj gradbeniki gradijo in kako naj šoferji vozijo, če si med seboj ne zaupamo? Družbo gradimo vsi, vsak na svojem koncu in po svojih močeh.
Nisem novinar, vendar bi si želel, da bi se novinarji zavedali svoje odgovornosti do družbe. Vsaj toliko, kot se mi, zdravstveni delavci, zavedamo svoje.
