Minuli teden je Kulturno društvo Lesično – Pilštanj v prostorih OŠ Lesično pripravilo prav posebej dragocen dogodek za kraj in krajane – predstavili so monografijo »Pilštanj in cerkev sv. Mihaela«.
Predsednica društva Nives Kostevc Arzenšek je poslušalcem pripravila zanimivo in prijetno druženje ob fotografski razstavi osnovnošolcev ter ljudskem petju Pilštanjskih gospodarjev, ustvarjalce knjige pa je skozi zanimive predstavitve in pogovore vodil Dušan Andrej Kocman, nekadanji kozjanski župan.
Organizacijsko in finačno je monografijo omogočil Petar Antunović, posvetil pa jo je dolgoletnemu pilštanjskemu duhovniku Jožetu Hriberniku. Antunović je pripomogel tudi k obnovi orgel v pilštanjski cerkvi aprila letos, pred dvema letoma pa orgel v Cerkvi Marije pomočnice v Zagorju, pri čemer je prav tako izšla monografija. Po srcu državljan dveh domovin, Slovenije in Hrvaške, je tesno povezan s Kozjanskim, saj od tu, s Topolovega pri Lesičnem, izhaja njegova pokojna žena Jakobina. Leta 2016 je bil prejemnik zlatega grba občine Kozje. Monografijo je posvetil dolgoletnemu pilštanjskemu duhovniku Jožetu Hriberniku.
Antunović je k sodelovanju pri nastajanju monografije povabil številne strokovnjake, nad katerimi je bdela doc. dr. Renata Novak Klemenčič, umetnostna zgodovinarka, ki je primerjala Pilštanj nekoč in danes ter posebej podrobno opisala spremembe v farni cerkvi svetega Mihaela. Katarina Trček Marušič je raziskala orgelsko glasbo v tej cerkvi od njenih začetkov v 17. stoletju naprej. Letošnjo obnovo orgel je izvedlo podjetje Antona Škrabla iz Rogaške Slatine.
Cerkvena zgodovina je močno povezana tudi s cerkvenim petjem na koru. Med nekdanjimi pevovodji velja omeniti Mihaela Vovka, Dragico Regvat in Mira Muleja, danes pa je pevovodja Boštjan Čepin (nekdaj pevec skupine Osti Jarej), ki je zbral pisne in ustne vire s tega področja za monografijo. Pisnega gradiva ni bilo veliko, zato je obiskal najstarejše pevce, povezal njihove pripovedi z zgodovinskimi dejstvi in opisal dobro stoletje cerkvenega petja od prvih zanesljivih virov naprej. Čepin je poudaril vlogo pevovodij, ki so vsak v svojem času naredili veliko za kulturno identiteto kraja ter za ohranjanje njegove nesnovne kulturne dediščine.
Tatjana Kotnik, profesorica zgodovine in geografije iz Kozjanskega parka, je podrobneje opisala pomen svete Eme za Pilštanj. Domačinom je blizu legenda, da se je sveta Ema rodila okoli leta 973 grofu Engelbertu in njegovi ženi Tuti na gradu Pilštanj, kjer so imeli njeni starši sprva fevd. V trgu so ji namenili tri kipe in fresko, trg je tudi del Emine Romarske poti, zato se je ob tem razvil pogovor o možnostih za razvoj romarskega turizma.
V knjigi je del namenjen tudi zgodovini šolstva, ki se je tu začelo že pred 552 leti. Ta del je za monografijo povzela Irena Krajnc, ravnateljica OŠ Lesično, ki je med drugim tudi poudarila pomen trga kot »učilnice v naravi« za učence njihove šole. Pohvalila je tudi devetošolke Evo Bah, Laro Centrih, Hano Leskovšek, Niko Klaužer in Viloeto Mramor, ki so za to priložnost pod mentorstvom učiteljice Lidije Kotnik Klaužer v fotografski objektiv ujele detajle Pilštanja in pripravile spremljajočo razstavo.
Podobe stavbne in druge dediščine Pilštanja z okolico pa gotovo ohranja tudi mednarodna likovna kolonija, ki je bila na pobudo akademskega slikarja Petra Krivca prvič izvedena leta 1984. Njena posebnost poleg slikarskih motivov je vseskozi tudi svojevrstna »butičnost« in pa bivanje umetnikov pri domačinih. K besedi je bil povabljen tudi dolgoletni predsednik kulturnega društva Miha Zakošek, ki je bil s kolonijo vseskozi dejavno povezan.
Stavbno dediščino s pečatom domačih obrtnikov in kamnosekov je v knjigi opisala dr. Helena Rožman, prof. zgod. in univ. dipl.etnologinja, doktorica znanosti s področja arhitekture. Ob tem se je ravila zanimiva debata o možnostih za revitalizacijo starih trških hiš, saj je Rožmanova ob svojih izkušnjah iz tujine in Slovenije izrazila dvom, da bi se hiše obnovile samo zaradi ti. kulturnega turizma in za turiste – najprej jih morajo ljudje vzeti za svoje, jih »oživiti«, jim dati vlogo zase, za svoj kraj, potem pa bodo prišli tudi turisti, saj ti prihajajo doživljat zgodbe, ki so žive v lokalnem okolju. Ko je bila zaposlena v Kozjanskem parku, je sodelovala pri popisu stavbne dediščine in priznava, da ne ve, če so ljudje pripravljeni živeti v starih stavbah, prevladujoča miselnost je, da je novo boljše… Kocman je ob tem poudaril, da se domačini že več kot 50 let na različne načine trudijo, da bi trg Pilštanj zaživel tako kot nekoč, žal pa so se vse institucije razen cerkve po drugi svetovni vojni preselile v dolino, objekti so ostali v privatni lasti in večinom propadajo. Kljub temu, da je Pilštanj zgodovinsko bogat, dostopen in slikovit kraj, se ta trend nadaljuje. Lovimo še zadnji vlak, preden bo čas na stavbah pustil prehud pečat.
Ob zaključku predstavitve monografije, ko so Pilštanjski gospodarji odpeli ljudsko »Od nekdaj Pilštanj bil je imeniten kraj«, je sledilo še prijetno presenečenje – David Stupica, vodja območne izpostave JSKD Šmarje pri Jelšah, je pevcem predal zlato priznanje, ki jim ga je podelila komisija na območnem srečanju ljudskih pevcev in godcev.
V. G., foto: Lidija Kotnik Klaužer
