Da, ceste so tisti žulj, ki se ne more zaceliti! Njim ne pomaga niti slavna »atomska voda« pri Podčetrtku. Razdrapane so, polne jam, ozka in zahrbtne v svojih zavojih. Promet je vsak dan večji, avtomobili požirajo kilometre, čeprav so ceste še tako slabe. Toda povrhu še niti teh slabih cest ni dovolj. Na Kozjansko je že celo težko priti in tudi to je krivo za večno zaostalost odročnih predelov.
Že davno je bila predvidena gradnja ceste iz Golobinjeka preko Virštanja v Lesično. Zdaj, ko bo stekla ob Sotli železnica, pa je vprašanje povezave Kozjanskega z najbližnjo železnico še posebno pereče. Cesto so speljali že pred leti na vrh Virštanja in je še dokaj vozna, čeprav je odsek od Sel do vrha prepuščen razpadanju, ker nihče ne vzdržuje zgrajenega cestišča in ob vsem odseku ni videti niti kupčka gramoza, manjka pa še od povezave z odsekom iz Lesičnega dober kilometer. Seveda, je teren, preko katerega teče trasa, zelo težaven, hribovit in plazovit, vendar bi se cestišče le moralo kmalu spojiti, če pomislimo, da bi tako bilo Kozjansko daleč v zaledje neposredno zvezano z železniško progo pri postaji Imeno. Tako je naravnost krivično, saj je razdalja prav kratka. Nič koliko pridelkov bi našlo pot na trg, omogočeno bi bilo načrtno izkoriščanje gozdnih površin in odročno Kozjansko bi se približalo svetu.
V predelu ob Sotli je vprašanje cest prav kričeče. Razumljivo, da je težko premagovati blatne ilovnate kolovoze po strmih klancih, toda cesto, ki bo virštanjsko in kozjansko gričevje prečkala, bo potrebno prej ali slej dograditi, če hočemo doseči gospodarsko rast pokrajine hitreje in bo tudi kmetijstvo donosnejše. Kozjansko bomo morali zvezati po najkrajši poti z železnico, prebivalstvu pa dati tako prometno žilo, po kateri se bodo stekali pridelki na trg, povzročitelji uspešnejšega mehaniziranega kmetijstva pa k njim.
Celjski tednik, 14. 3. 1958
