Pred dnevi sem podpisal novo pogodbo s KK Rogaška. To bo že moje 20. leto igranja na slovenskih parketih. Slovenski Lebron brez atletskih predispozicij. In višine. In sponzorjev.
Če se malo pošalim: nisem atlet, sem pa zato neugodno počasen. No, imam pa zato sokolovo oko in mirno roko. Za razliko od Lebrona sem prvih sedem let bolj kot ne presedel na šentjurskih klopeh, medtem ko je King James kraljeval v Clevelandu. A še vedno je številka visoka. Ko se oziram nazaj, težko dojemam formulo trmoglavosti, zavzetosti in tudi sreče, ki me je obdržala v igri.
Bil sem zmedeno naiven pubec, ki je z usnjeno oranžno žogo načrtoval zgraditi košarkarsko metropolo. Tisto, o kateri prepeva kozjanski kantavtor Janko Narat Jenki. Fokusiran na parketu, v šolskih klopeh malo manj. Iznajdljiv z žogo, v resničnem življenju pa precej bolj izgubljen. Še vedno čakam klic realnosti, da me povabi na resno delovno mesto.
S tem želim posredno povedsati, da v naših krajih profesionalno ukvarjanje s športom ni tretirano kot resno delo. Pa da ne bom zvenel preveč lokalno kritičen in ozkogleden, govorim o mejah slovenskega športnega prostora.
Študij in/ali košarka?
Kot pubec sem si želel širšega pogleda. Iskal sem, kaj je tisto v meni, kar me veseli. Najbližje temu sem bil ob vpisu na fakulteto. Izbiral sem med pravom in DIF-om. Slednji je imel v mojih očeh več posluha za športnika. To se je izkazalo za veliko zmoto. Imel je le celo goro neprilagodljivih obveznosti.
Za študij prava nisem dosti verjel vase in svoje sposobnosti. Nisem verjel, da bi uspel diplomirati ob igranju košarke. Vedno me je nekaj vleklo nazaj v dvorano. Želel sem pokazati in dokazati svetu, da lahko dosežem več, kot si ljudje mislijo. Da lahko od tega živim. Da lahko spravim lokalni klub na višjo raven. Navdušim koga na tribunah.
Ko gledam nazaj lahko rečem, da sem imel več sreče kot pameti, da sem sploh prišel do tu kjer sem. Pa da ne bo pomote; za tiste, ki me ne poznate – sebe ne uvrščam med zgodbe o uspehu. Ponosen sem na svoje dosežke. Hkrati se pa zavedam, koliko višjih ravni še obstaja nad to, ki sem jo dosegel. Svoje dosežke merim predvsem skozi ekipne presežke. In teh je bilo skozi kariero kar nekaj. Da mi je bilo to sploh bilo omogočeno, sem hvaležen za podporo svojih domačih, trenerjev in lokalnih klubskih funkcionarjev. Tukaj mislim predvsem na svoja leta v dresu Rogaške, letošnje bo namreč že moje šesto.
Hodi svojo pot, piši svojo zgodb
Lojalnost v športu izumira. Razlogov je več. Z vidika športnika je velik faktor omejen rok trajanja športne kariere. Kar si sposoben iztržiti v cvetočem obdobju svojega življenja, si moraš priboriti in zagrabiti. Iskati moraš sebi najboljše pozicije, ki so ti dane. Klub je pogosto na drugi strani brežine reke. Najti skupni jezik, vizijo in razumevanje, so sestavine, potrebne za izgradnjo mostu.
Pa to še vedno ni dovolj. Ker šport v Sloveniji na nacionalni ravni nima podpore. Zato vidimo tudi vedno manj izkušenih igralcev v slovenskih ekipah. Kar pa je bližje študentski ligi kot profesionalni, če upoštevamo povprečne starosti ekip. Pa o tem več kdaj drugič.
Ob naklonjenosti ljudi okrog mene, trkam po lesu tudi za srečo s poškodbami. Zagotovo vsak izmed nas od blizu pozna nekoga, kogar potencial je odnesla huda poškodba. O tem kot mlad igralec ne razmišljaš. Če bi, zagotovo ne bi rinil v to. Je pač nek potreben davek za uspeh. Košarkarji sploh nismo tako ekstremni v tem pogledu, kot so to na primer smučarji. Pogled na telo se z leti spreminja. Tudi nehote, ker se opozorilne lučke na armaturki začnejo prižigati same od sebe.
Tako ob razmišljanju o zadnjih 20 letih na parketu ugotavljam, da nič v življenju ni samoumevno. Algoritem ti danes hitro pokaže, česa vse nimaš, a bi morda lahko imel. Pogosto ne kaže realnosti. Ne kaže naporov, ki so potrebni za dosego tudi manjših ciljev. Ti pa dobijo vrednost s časom, vztrajnostjo in potjo, ki jo moraš prehoditi, da jih dosežeš.
Zato hodi svojo pot, piši svojo zgodbo. Kot to počne Lebron. In kot to počne tudi Luka Lapornik, ki bo v petek v Šentjurju sklenil svojo košarkarsko zgodbo. Del njegove poslovilne tekme bom tudi sam. Vabljeni vsi, ki ste spremljali njegovo kariero in že nestrpno pričakujete začetek novih tekmovalnih sezon…
