S tem naslovom je bil na današnji dan pred 60 leti objavljen članek v Celjskem tedniku. Vabljeni k branju:
Iz Virštajna smo zavili v smeri Buč in kmalu smo se znašli na še nedokončani mejaški cesti, ki jo gradijo koristniki sami. V času zimskega počitka so nalomili v bližnjem kamnolomu 200 kubičnih metrov kamenja, sedaj pa le-ta kot »surova preproga« že vodi do štirih kmetij, ki so razvetrene v rebreh virštanjskega nagubanega sveta.
Ustavili smo se pri kmetiji Antona Grobelška. Sneli smo ga pri precejanju škropiva za vinograd. S toplim pogledom in še toplejšim stiskom otrdelih dlani nas je povabil pod jablan, da poizkusimo domače belo vino.
– Anton, vi ste predsednik delovnega odbora. Povejte nam, kaj vas je napotilo h gradnji ceste? sem ga pobaral in zlil vase žlahtno kapljico, ki mi je pustila v ustih otrpel okus, rodne zemlje.
Ja. Poprej je slaba pot vodila le do naše domačije. Pa sem odstopil zemljo za mejaško pot in štirje interesenti smo pozimi začeli z delom. Pomagala pa nam je tudi krajevna skupnost, ki nam je plačala prevoz 40 kubičnih metrov kamenja. Sedaj nimamo preveč časa, drugače bi cesta že bila gotova. No, jeseni bo urejena.
– Kako pa gre s kmetovanjem; se splača?
Se, toda le s pridnostjo in štednjo. Imam 5 hektarjev obdelovalne zemlje in tako naju z ženo loči zora in veže somrak. Imava dvoje otrok – pa nas rešujejo stari starši.
– Ustvarjate dosti tržnih viškov?
Da. Težava je le s prodajo, odkupne cene niso najbolj vzpodbudne, pa tudi oddaljenost od trga mi vzame preveč časa, ta pa je v kmetijstvu vse. Če kaj zamudim, se mi krepko maščuje.
– Ali kaj premišljujete, da bi pri vas lahko začeli tudi s turizmom – izletniškim?
Vse bolj razmišljam o tem in upam, da bom uspel. Prvi pogoj smo že uresničili – cesto. Prvi gostje pa ste vi.
