S tem naslovom je bil na današnji dan pred 30 leti objavljen članek v Novem tedniku. Vabljeni k branju:
Le nekaj starih komadov je Franci Žurej iz Javorja pri Slivnici znal zaigrati na harmoniko, ki mu jo je napol zastonj prodal njegov boter in že je bil na prvi ohceti.
»Že res, da še nisem veliko znal, mi je pa »gobec« harmoniko pokrival. No, starešina je res imel glavno besedo in morda bolj kot muzikanta so včasih zbirali njega. Spomnem se možakarja, ki je bil za starešino s sedemdesetimi leti in tistikrat že 70-krat izbran za to dolžnost. Spomnem se, da mi je pred izročitvijo larme postavil zelo neprijetno nalogo.
»Na krožniku moraš prinesti živega pete lina, ki ne sme migat, je rekel. Bolj sem študiral, manj sem bil pameten. Nič drugega mi ni preostalo, kot da sem šel s krožni kom v kurnik in na vse načine skušal prepričevati petelina, da se nanj vsede. Enkrat pa mi je uspelo. Narahlo sem mu spod vil vrat pod perutnico in petelin je negibno ležal.
»Prekleti smrkovec, kdo ti je pa to povedal,« je še rekel in larma je bila moja. Na drugi ohceti sva že bila dva. Boter je imel tudi klarinet, ki ga je prodal kolegu in od takrat sva nerazdružljiva. Tudi takrat sva dobila neprijetno nalogo pred larmo. Starešina je rekel: »Po tejle hiši morata korakati, naga, pri luči, pa da vaju nihče ne vidi.
»Kaj pa zdaj? Muzikanti smo svoje rešitve običajno našli na podstrešju, ki je skrivalo veliko rekvizitov in tja sva se tudi takrat odpravila. Hodila sva gor in dol, razmišljala – nič. In ko sva prišla dol, nama je starešina čestital in bil zadovoljen. Kdo nama je pomagal rešiti uganko, še sam nisem vedel? Enega sem skrivaj poslal vprašat, če sva res rešila nalogo.
»Seveda. Po dilah hiše sta naga korakala in nihče ju ni videl !« je rekel in bogata larma je bila v žepih.
Sicer pa je bilo larm več, saj so trajale ohceti več dni. Običajno se je začelo z vabljenjem v četrtek, v soboto smo bili na eni strani, v nedeljo na drugi, v torek pa smo se »primigali« domov, tako da smo bili čez dan ali dva še čisto bledi, ko smo že šli na na slednjo gostijo.
Larme so se začele proti večeru, ko naj bi, bila večna luč. Za pečjo sem našel pečnatel vile, lončen pisker, prižgal sem svečo in cingljal z zvončkom. Posebna melodija – pe sem je bila pri tem in med drugim je šlo takole: »Prižgana nam je večna luč, stareši na bod’ pozdravljen, le sklici svate vkup, da muzikanti ne bi bil’ pozabljen.«
Starešine so bili včas’ od vraga. »Muzikantje, jaz bom fajn vel’k gor dal, sam’ vidva mi data pol nazaj,« so nekateri rekli in drugi se seveda niso upali kaj dosti manj na krožnik dati in sva z veseljem vrnila tisti njegov delež.
Tu in tam še s kolegom Karlijem Artičkom kakšno ušpičiva in če ste zato, se vam predstaviva na srečanju ljudskih muzikantov in humoristov v Loki pri Žusmu, 26. junija.«
Edi Masnec, Novi tednik, 16. 6. 1994
