Prvo letošnjo zimsko pošiljko smo srečno preživeli, povsem brez pripomb, pohvalnih in kritičnih, seveda ni šlo, ampak to je že del »folklore«, zato se izvajalci zimske službe ne mečejo več ob tla. Na splošno velja, da so bile ceste dokaj pravočasno in korektno očiščene in posoljene. Pojavil pa se je drug problem: stroški zimske službe, ki bremenijo občinski proračun, naraščajo s »svetlobno hitrostjo« in so v lanski zimi iz občinske malhe pobrali 1,2 milijona €, to je kar 6,1 % vsega javnega denarja.
1,2 milijona € sploh ni mačji kašelj. To je okrog 30 % več kot znašajo bruto plače naših občinskih uradnikov in funkcionarjev, 30 % več kot so občinski stroški osnovnega šolstva, približno enako kot so letos znašali izdatki za vso kulturo (Knjižnica, JSKD, Kulturna društva, muzeji …), vključno z vsemi investicijami (kulturni domovi, vaška jedra, Zgornji trg, Ipavčeva hiša, …). Toda ta znesek še sploh ni vse, okrog 100.000 € (ocena) še dodatno dobijo KS iz občinskega proračuna za zimsko vzdrževanje nekategoriziranih cest.
Ti podatki morda sami po sebi niti niso tako vznemirljivi, kot so nekatere primerjave. Te je treba seveda jemati z določeno rezervo, ker je vedno vprašljivo, če so številke res tudi realno primerljive. V spodnji tabeli je nekaj grobih primerjav z dosegljivimi podatki iz leta 2001 in 2010, številke pa se nanašajo na zimski sezoni 2000/2001 in 2009/ 2010). V tem času se Pravilnik, ki določa standarde zimske službe, ni spremenil, gotovo pa se je spremenila dolžina zajetih cest, saj naj bi se zimska služba pred 9 leti opravljala le na 120 km cest, lani pa kar na 386 km.
2001 2010 povečanje
Proračun (v milij. € ) 6,87 19,6 +284 %
Zimska služba (v milj. €) 0,118 1,2 +1017%
Delež zim. sl. v proračunu 1,7 % 6,1 % + 359 %
Iz teh številk se da razbrati, da se je v devetih letih strošek zimske službe povečal v absolutnih številkah kar za desetkrat, obremenitev občinskega proračuna pa za več kot trikrat (3,86-krat). Številke so vsaj vznemirljive, če nič drugega ne.
V sezoni 2009/10 so opravljali zimsko službo: JKP na 147 km cest, VOC na 121 km, Kladnik na 103 km in Grobin na 14,5 km. Pogodba za VOC in JKP je narejena na osnovi dejansko opravljenih ur in dejanskih stroškov (posip, delavci), Kladnik in Grobin pa sta plačana na kilometer ceste za vsakokratno akcijo pluženja in posipanja.
Po okvirni oceni je zimska služba posipala po cestah okrog 5000 m3 mešanice (pesek + 20 % soli) in še dodatno okrog 700 ton soli. Na kilometer vzdrževane ceste je prišlo povprečno 15 m3 mešanice in skupno okrog 6,5 t soli.
Končni finančni rezultat je naslednji:
km cest cena v € cena na km
JKP 147 398.000 2.707 €
VOC 121 395.000 3.264 €
Kladnik 103 350.000 3.398 €
Grobin 14,5 47.000 3.241 €
Čeprav so pogoji zimskega vzdrževanja cest primerljivi, nekaj več dela je le na južnem delu občine, so med posameznimi izvajalci razlike še kar v sprejemljivih mejah.
Zanimivo je, da se izvajalci sami odločajo, kdaj in kako bodo šli v akcijo oz. na podlagi poročila dežurne službe VOC-a, ki spremlja stanje cest in napovedi vremena, v načelu pa morajo delati v skladu s standardi, ki jih določa Pravilnik na državni ravni. Izvajalci so tudi materialno odgovorni za škodo, ki bi nastala zaradi neustrezne zimske službe, toda doslej so bili tovrstni zahtevki v glavnem vsi uspešno zavrnjeni kot neutemeljeni.
O zimski službi smo se pogovarjali z odgovorno osebo na Občini Jernejem Tislom in direktorjem JKP Igorjem Gorjupom.
Občina: Kriva sta narava in zakonodaja
G. Tisel, kje so vzroki za hitro rast stroškov zimske službe?
Dejstvo je, da je občina po letu 2001 prevzela financiranje zimske službe tudi za javne poti, zato tudi takšna rast stroškov. Od leta 2008 imamo z izvajalci podpisane triletne pogodbe, ki se spomladi iztečejo. Stroški za sezono 2008/2009 so znašali okrog 700.000 €, za sezono 2009/10 pa 1,2 milijona €. Če upoštevamo, da se je zimska služba razširila le za 70 km novih cestnih odsekov, pomeni, da je na ceno vplival sam tip zime. Lanska zima je zaradi poledic zahtevala veliko posipavanja, kar predstavlja največji strošek.
Torej bi lahko rekli, da so krive klimatske spremembe?
To je eden od možnih vzrokov, toda bolj pomemben je gotovo naš standard zimske službe, ki je kar občutno višji od tistega, ki ga predpisuje državni pravilnik. Pravilnik govori o 15 cm snega kot pogojem za pluženje ter tudi o dopustnih enodnevnih ali celo večdnevnih zastojih pri intenzivnem sneženju, česar si pri nas enostavno več ne moremo privoščiti. Že pri veliko blažjih razmerah ljudje protestirajo, na primer, če cesta zjutraj, ko gredo v službo, ni splužena. Enako velja tudi za primer poledice.
Če ne Pravilnik, kdo potem odloča, kdaj plužiti in posipavati?
Podjetje VOC Celje d.d. ima na Cestno vzdrževalni bazi v Šentjurju organizirano 24-urno dežurno službo, ki spremlja stanje cest in napovedi vremena, o tem dežurni obvešča tudi ostale pogodbene izvajalce, ki se sami odločajo o začetku akcije, saj so odgovorni za stanje na cestah, Občina jim naknadno potrdi ali tudi zavrne njihove račune, ob dilemah pa se medsebojno posvetujemo.
G. Tisel, kaj bi naredili, če bi župan od vas zahteval zmanjšanje stroškov zimske službe za 30%?
Lahko bi zmanjšali obseg del, to pomeni, da nekaterih cest ne bi več zimsko vzdrževali, ali pa znižali standard, to pomeni, da bi striktno plužili šele, ko bi zapadlo 15 cm snega, posipali pa le ob hujših poledicah, ampak vse ob soglasju župana, ki je prvi odgovoren za stanje na cestah.
JKP: O visokih stroških naj razmišljajo drugi
G. Gorjup, kaj je po vašem mnenju vzrok za strmo naraščanje stroškov zimske službe?
Prvi vzrok je nesporno standard, ki ga na državni ravni določa Pravilnik. Pravilnik sicer navaja določene eksaktne številke, recimo 15 cm snega za začetek pluženja in možne zastoje v času sneženja tudi do 24 ur, toda po drugi strani zahteva od nas, da zagotovimo prevoznost cest in varne vozne razmere. Ker pa za morebitne nesreče, ki so posledica neustrezno vzdrževane ceste, materialno odgovarjamo mi, te standarde tudi zavestno zvišujemo. Da o množičnih zahtevah in kritikah občanov sploh ne govorim; nekateri bi hoteli v službo tako rekoč kar v copatih. Pri zadnjem sneženju smo gotovo imeli vsak 15 takšnih intervencij, eno celo preko župana.
Ali izvajalci konkretnih standardov ne spoštujete tudi zato, ker ste finančno zainteresirani, za čim več izhodov in se o tem, kdaj greste v akcijo pa se odločate sami?
Ne, zaradi samih finančnih učinkov gotovo ne, je pa nesporno, da s pravočasnim pluženjem in posipavanje, lahko rečete tudi s prezgodnjim, občutno zmanjšujemo nujne kasnejše stroške.
Kaj predlagate?
O načinu in standardih zimske službe mora razmisliti zakonodajalec, kajti rešitev je samo v zniževanju standardov. Mi za zimsko vzdrževanje, kot se od nas zahteva, porabimo za en izhod na teren 10 ur, 15 strojev in 28 ljudi, porabimo posip v okvirih predpisanih normativov, in tu se realno ne da nič prihraniti.
Ekologija?
Ne razpolagamo s podatki, kaj pomenijo razsute razmeroma kar občutne količine soli za šentjursko okolje, rastline, podtalnico… in še zlasti za korozijo prometnih sredstev, splošno dosegljivi podatki pa niso spodbudni. Kopičenje kloridov in nekaterih težkih kovin najprej v zemlji, kasneje tudi v podtalnici, je dokazljivo in vse prej kot koristno. Kolikšna je škoda na živih mejah tratah in še zlasti na avtomobilih lahko le ugibamo. V JKP so povedali, da jim je sol v 8 letih temeljito načela njihov univerzalni unimog. Če to ugotovitev prenesemo na 12.000 šentjurskih osebnih avtomobilov, bi se dali izračunati milijonski škodni zneski. Ki bi se morda celo lahko primerjali s škodami, zaradi slabšega zimskega vzdrževanja
Korupcije pri zimski službi ni?
Ko cene neke javne službe nenormalno podivjajo, kar se je pri zimski službi zgodilo in na kar sta pred časom opozarjala OS in svetnik Jaklič, je seveda prva pomisel navadnega občana, da javni denar odteka nekam drugam. Pred časom se je namigovalo, na prikrito financiranje športa, toda res samo namigovalo, konkretnih informacijo o tem ni bilo, iluzorično pa bi bilo pričakovati, da bi na to temo kaj povedala katera od zainteresiranih strani. Torej nič. Edina oprijemljiva točka za morebitno razpravo, kaj je narobe pri zimski službi, je zgolj način njenega financiranja. Po obstoječem sistemu so izvajalci gotovo zainteresirani, da so njihovi ljudje in strojni park v pogonu, da prinašajo prihodek in ne le stroške, torej tudi takrat, ko njihova intervencija morda ni niti potrebna. Da ta možnost v resnici tudi obstaja, dokazujejo pripombe nekaterih občanov, da se s pluženjem in posipavanjem pretirava. Ne trdim, da je res tako, je pa povsem možno in logično. Toda o sistemu financiranja bi gotovo morala razmišljati plačnik, ne pa izvajalci ali celo občani. Morda 6,1 % občinskega proračuna za zimsko službo še ni nič posebnega in ukrepanje ni potrebno, toda dosegljive neuradne primerjave s stroški sosednjih občinami le kažejo, da ni tako.
Gospod novi župan, evo vam priložnost za razmislek!
FK / Šentjurske novice, 21. 12. 2010
