V športu radi govorimo o sistemih. Še posebno takrat, ko nekaj “ne štima”. Takrat je zelo rad kriv sistem. Ko zmagujemo, pa raje govorimo o junakih. Resnica je, kot običajno, nekje vmes. Manj patetična ali romantična. Sistem ni nekaj, kar se kristalizira v enem porazu ali zmagi. Kaže se skozi odnos – igralcev, trenerjev, klubov in tudi navijačev. Skozi vzgajanje, razvoj igralcev. Je nekaj, kar se gradi. Je način razmišljanja, komuniciranja in interakcije med vsemi členi.
Primerjajmo košarkarje z nogometaši. Tudi tam imajo igralci naporne sezone. Tudi tam imajo milijonske pogodbe. Še višje kot v košarki. Tudi tam klubi niso navdušeni nad reprezentančnimi prekinitvami. Pa vendar se zdi, da slovenski nogometaši vpoklic še vedno razumejo kot nagrado. Kot nekaj, kar se ne zavrne zlahka. Zakaj je v košarki drugače?
Prvi odgovor je enostavnejši. Košarkarji imajo več tekem. NBA in Evroliga imata brutalna tekmovalna sistema. Obremenitve so večje. Ogromno je potovanj. Praktično vsak teden so na sporedu (vsaj) dve tekmi. Klubi vlagajo ogromne vsote denarja in svoje igralce tudi bolj ščitijo.
Drugi odgovor je precej manj prijeten. Mogoče smo v košarki nehote ustvarili kulturo, v kateri je reprezentanca postala projekt med dvema sezonama. Nekaj, kar pride v poštev, če so izpolnjeni pravi pogoji. Če si zdrav. Če ni v igri pomembne pogodbe. Če ni osebnih načrtov. Če igra tudi Luka.
Mogoče smo v košarki nehote ustvarili kulturo, v kateri je reprezentanca postala projekt med dvema sezonama.
Ko igra Luka, želijo biti vsi zraven
In ravno pri Luki se zgodba obrne. Ko je Dončić zraven, se nihče ne sprašuje, ali bo reprezentanca konkurenčna. Z Luko si vedno v igri za najvišja mesta, za medalje. Vsi želijo biti del takšne zgodbe. Tudi navijači. Stožice so polne. Mediji živijo za reprezentanco. Vse dobi drugačno težo.
In to se mi ne zdi prav. Luka je večji od Slovenije. Postal pa je tudi identiteta slovenske reprezentance. Nobena reprezentanca ne bi smela biti odvisna od enega človeka. Niti od najboljšega na svetu. Poraza proti Švedski in Estoniji zato nista spoznanje, da brez Dončića ne moramo igrati na enak način. To je logično. Sta opozorilo, da brez njega veliko težje verjamemo. Igralci. Navijači. Košarkarska javnost.
Kaj Slovenija gradi za prihodnost?
To pa ni več problem enega reprezentančnega okna. To je problem košarkarske kulture v Sloveniji. Kulture, ki se gradi skozi šport. Skozi mlajše reprezentance. Skozi domačo ligo. Skozi odnos do države, do državnega dresa. In nenazadnje skozi delo Košarkarske zveze Slovenije.
Če je slovenska liga iz leta v leto manj zanimiva, če reprezentanca brez Luke izgublja identiteto in če vse težje najdemo igralce, ki bi brez pomisleka oblekli slovenski dres, potem je preozko vprašanje “Zakaj smo izgubili proti Švedski in Estoniji?”.
Vprašanje je kaj Slovenija “gradi” za prihodnost? Kaj je prihodnost slovenskega športa? Kaj je prihodnost slovenske košarke? Imamo radi šport, košarko? Tudi, ko rezultatsko ne blestimo? Takrat se pokaže prava pripadnost in lojalnost. Tudi Luka Dončić je le človek in njegova profesionalna košarkarska kariera ima omejen čas. Ko njega več ne bo, bomo izvedeli, ali smo v vseh teh letih zgradili dobre temelje za prihodnost ali zgolj vzdrževali fasado. Zakaj bi čakali na naslednjega čudežnega dečka, da nas reši?
Podmladek blesti
Glede na izjemne rezultatske dosežke, oziroma bolje rečeno – presežke, v kategorijah mlajših reprezentanc, smo lahko optimistični tudi v bodoče. Lahko si nadejamo dobrih uvrstitev.
Ravnokar se v Ljubljani končuje evropsko prvenstvo za fante starosti do 20 let. Borimo se za odličja. Od vseh dosedanjih domačih evropskih prvenstev v tej kategoriji (bila so 3), je to najvišja uvrstitev. Do zdaj je bilo to 5. mesto. Govora pa je o reprezentancah z imeni kot so Rašo Nesterović, Boris Gorenc, Emir Preldžić, Klemen Prepelič in še bi lahko našteval.
Ti fantje, generacije mojega prvega avtomobila 2006, so res nekaj posebnega. Kažejo ekipni duh, povezanost in borbenost drug za drugega. Za Slovenijo. Kažejo nam pot …
