Naslov je »zgodovinski« le zato, ker se predvsem lepo sliši; Diaci pred občinskimi vrati in Hanibal pred Rimom res nimata tako veliko skupnega. Vendarle pa je v njem tudi nekaj simbolike; Diaci ni pred vrati le simbolno, temveč tudi dejansko. Pravno in formalno ni nobenih ovir za polni prevzem županske oblasti, še vedno pa je pred njegovo ero odprta cela vrsta ključnih vsebinskih dilem, kako in v kolikšni meri bo občinsko oblast v resnici uspel »zrušiti in zgraditi novo«. Pa pri tem ne mislim na kadrovske spremembe, ki so v manjši meri normalne in pričakovane, temveč predvsem na to, kako se bo uspel izogniti strankarskim kalupom, uveljaviti obljubljeno in seveda boljšo demokracijo ter narediti več za našo občansko skupnost, kot so naredili njegovi strankarski predhodniki.
Zapreke, ki jih bo moral preskočiti, so večplastne, teoretično-filozofske in tudi povsem praktične. Osredotočil se bom na prvo fazo, na vzpostavitev oblastnih inštitucij, ki je nesporno izrazito praktična, teorijo nove oblasti pa bom pustil povsem ob strani. O njej bo kaj konkretnega mogoče reči po sprejemanju občinskega proračuna, morda pa celo še kasneje.
Prvi nadvse praktični problem je, kako za ključne in napovedano drugačne usmeritve dobiti podporo večine občinskih svetnikov, ki so v načelu zavezani nasprotnim strankam. Tako imenovane programske koalicije so sicer krasna sintagma, toda v konkretnem političnem okolju zgolj že neštetokrat zlorabljena floskula. Res je sicer, da je županova oblast praktično absolutna, vsaj v šentjurskih primerih je doslej bila, toda pri sprejemanju razvojnih programov, proračunov in drugih strateških dokumentov župan vendarle potrebuje večinsko podporo v OS. O tem, kakšni proračuni in kateri razvojni programi so pravi, bodo imele namreč stranke največkrat povsem nasprotna mnenja in župan bo prisiljen »kupčkati«. Za potrebno večino bo treba dati malo več za kulturo, gasilce, nogomet, za ta ali oni kulturni dom …, in na koncu bomo spet tam nekje, kot smo bili v času naše »podžupanske demokracije«. Ta možnost je žal najverjetnejša in hkrati za usodo »nove politike« tudi najnevarnejša. Veliko manj verjetno je, da bi se že pred drugim krogom županskih volitev formirana opozicija, ki ima prepričljivo večino v OS, odkrito ali prikrito odločila, da župana zminira. Če dve leti ni sprejet občinski proračun, lahko namreč Državni zbor razpiše nove občinske volitve, kar je skoraj edina realna varianta, kako se legalno znebiti župana. Ta možnost praktično ne pride v poštev iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je za občino na splošno škodljiva in volivcem antipatična, kar za akterje gotovo pomeni tudi poraz na izrednih volitvah. Drugi bolj pragmatični razlog pa je, da so se naši občinski svetniki od nekdaj že za lepe besed prav radi »prodajali« aktualnemu županu in zelo verjetno se bo to dogajalo tudi sedaj. Ne bom navajal imen nekdanjih prebežnikov, ki se jih je prijelo »simpatično« ime »puckoti«, dovolj je, če vemo, da le-ti isti nesramežljivo vedrijo in oblačijo tudi v sedanjem OS. Da o tem niti ne izgubljam besed, ali ge pri »puckotih« za izdajstvo bodisi posameznega svetnika ali kar cele stranke, ali pa za premišljeno in najboljšo odločitev v korist občanov. Možno je seveda eno in drugo. V tem primeru bo naša občinska demokracija kmalu spet tam, kjer je bila.
Kdo so potencialni »prebežniki«?
Ker je varianta s »puckoti« zelo zelo verjetna, bom poskušal ugibati, kdo so potencialni novi pristaši GOŠ oziroma župana Diacija. Ali bo pri tem šlo za konkretno »trgovino«, ali zgolj za izgovarjanje na navidezno »podpiranje dobrih programov«, se bo prav kmalu pokazalo.
Prvi so na tem spisku svetniki DeSUS Recko, Štiglic in Zupanc. Znano je, da je Desus pragmatično interesno združenje, ki ga sicer obvladuje leva ideologija, toda ga ta ne moti pri zasledovanju svojih ciljev. Sicer pa je tudi predsednik šentjurskega Desusa Alojz Recko že pred volitvami izjavil, da oni v opoziciji nimajo kaj početi. Če k temu dodamo še dejstvo, da je Zupanc že tako ali tako Diacijev in da sta tudi Štiglic in Recko po duši vse prej kot Koržetova oziroma Janševa, je samo vprašanje časa, kdaj bodo vsi trije kolektivno z dušo in telesom v teoretično sedaj še nasprotnem taboru. Vprašanje je, če se bo in kako se bo cena prestopa odražala v občinskem proračunu.
Druga potencialna Diacijeva podpornika sta svetnika SD Erjavec in Kranjčan iz Loke. Slednjega sicer ne poznam, obstajajo pa indici, da je s srcem že na drugi strani. Politika šentjurske SD je doslej bila tradicionalno osnovana na »biti zraven« in ker je vodstvo SD staro, sprememb tudi sedaj ne moremo pričakovati. »Kupnina« utegne formalno biti izgradnja Kulturnega centra Šentjur, kar pa sploh ni realen dejavnik opredeljevanja.
Dokaj predvidljivo se zdi tudi ravnanje LDS, ki se pred drugim krogom županskih volitev ni opredelila za nobeno stran. Menim, da bodo svetniki LDS Jaklič, Artnak in Laubič formalno ostali izven obeh koalicij in bodo načrtno delali na podpori za državnozborske volitve, kjer ima Artnak realne možnosti. Pri tem bodo zelo pazili, da se ne bi zamerili svojim volivcem, ki so domnevno večinsko podprli Diacija, zato bodo v ključnih primerih podprli župana. Morda ne vedno vsi, ker bo zlasti Artnak moral budno paziti na širšo poslansko podporo, zagotovo pa vedno v takšni meri, da bo morebitna kritična odločitev šla skozi.
Korenjak iz NSi naj bi bil po mojih informacijah že »kuhan in pečen« na Diacijevi strani, toda četudi morda to ni, pri strateških glasovanjih predvidoma ne bo delal težav, čeprav se bo moral ozirati tudi na svojo volilno bazo, ki je ostala pri Koržetu. Je pa normalno, da bo NSi od njega zahtevala avtonomno držo in bo morda tu in tam Diaciju tudi malo ponagajal.
Stanje v SLS ni povsem razvidno, je pa nesporno, da je Jože Lavbič že pred 2. krogom županskih volitev javno podprl Diacija, zato njegov glas ne bi smel biti pod vprašajem. Kako bo ravnal Malovrh, ki je prefrigan stari politik, je težko reči. Sploh me ne bi presenetilo, če bi se ob prvi priložnosti odpovedal svetniškemu mandatu.
Na nasprotni strani tako ostaja samo številčno zelo močna ekipa SDS, ki je doslej delovala sicer vedno disciplinirano, toda pretežno pasivno. Njena moč je vedno bila v številu glasov in le redko v vsebinskih in retoričnih nastopih, ki pa so v opozicijski vlogi zelo potrebni. Kar pa ne pomeni, da bo tako tudi v prihodnje. Med svetniki je več kot polovica novih, tudi mlajših, kar med drugim utegne privesti do generacijskih napetosti. Ne gre prezreti, da se SDS utegne »okužiti« z Diacijevim uspehom, ki je posledica tudi spopada generacij na širši občinski ravni. Če Perčič, Močnik-Šusterjeva, Hribernik, Kramarškova in Tislova dajo kaj na svoj demokratični prav, utegne predsednik Korže v OS hitro zaiti v škripce.
Ni pričakovati, da bi Korže kot nesporni voditelj opozicije lahko uspel do te mere »disciplinirati« podpisnike Tislove županske koalicije, da bi le-ti pristali na frontalni opozicijski spopad z županom.
Stanje v GOŠ je trenutno evforično in tam zaenkrat župan težav ne bo imel, vse pa kaže na možne težave goševcev pri vsebinskih spopadih v OS. Če bo Polnar postal direktor občinske uprave, kot so govorili pred volitvami, bodo ostali brez prepričljivega govorca. Pisanec, Belej in Špan so že iz prejšnjega manta poznani kot tihi svetniki, kaj pa lahko naredijo »zelenokljunci« Majerjeva, Grdina in Belina, pa je težko reči. V začetku bolj malo, morda kaj kasneje.
Svetniška bilanca je krepko na županovi strani, kaj pa vsebinska?
Seštevek potencialnih podpornikov je odločno na strani župana Diacija. Predvidoma bodo z njim vsaj prva tri leta domala vse politične grupacije, morebitna diferenciacija se bo začela šele kakšno leto pred novimi volitvami. Diaci in Polnar bosta imela dovolj časa, da vzpostavita obljubljeni pregledni sistem dogovorne občinske oblasti, in če bosta v tej smeri uspela, lahko računata na uspeh tudi čez 4 leta. Toda vmes je veliki če. »Nestrankarsko strankarstvo« je velikanski in nepoznani teoretični in organizacijski projekt, ki se lahko sfiži, še preden bo vzpostavljen. Tisti, ki poznajo Polnarja, ki je nesporni idejni vodja GOŠ, in Diacija, ki je po duši bolj politik-praktik, da ne rečem trgovec, predvidevajo, da bo med njima zelo hitro prišlo do resnih trenj. Nekaj časa, dokler ju bo združeval dovolj oster boj za ohranitev oblasti, jih bosta lahko zadrževala pod pokrovko, toda zlasti Polnar, ki ni tip človeka, ki bi pristajal ne prevelike kompromise, utegne prvi izstopiti iz te kompozicije. Kar pa bi nesporno pomenilo konec idejne politične novosti imenovane GOŠ še pred koncem tega mandata.
Lahko projektne koalicije sploh funkcionirajo?
Po dosedanjih izkušnjah lahko, toda samo na stari način, to je na osnovi trgovine.
Vemo, da goševci vsaj navzven prisegajo na »netrgovsko« projektno povezovanje, toda ali v resnici tudi delajo na tem, je drugo vprašanje. Prva znamenja namreč kažejo na to, da se svoji vodilni ideji sicer niso odrekli, za vsak slučaj pa že iščejo podporo tudi pri strankarskih voditeljih. Ki pa praviloma nikoli ni zastonj. Toda bodimo optimisti in upajmo, da bosta Polnar in Diaci le našla čarobno formulo za t.i. »leseno železo«. Ali si bosta tistih običajnih 100 dni političnega zatišja res zaslužila, se bo morda nakazalo že po decembrski seji OS, bolj določno pa šele januarja ali februarja. Bomo pač počakali. Sicer nam pa nič drugega niti ne preostane.
FK / Šentjurske novice, 23. 11. 2010
