Slovenski trener na klopi Barcelone. Če bi mi to kdo napovedal pred petimi leti, bi ga vprašal, kaj je čudnega pojedel. Ampak Seksiju je to uspelo. Aleksander Sekulić je prevzel enega evropskih velikanov.
To je izjemno priznanje za slovensko trenersko šolo. Ne glede na to, kaj sledi v nadaljevanju. In prav zato si zasluži nekaj več kot čestitko. Zasluži si vprašanja.
Barcelona želi spremembe. Po klavrni sezoni so jasno izrazili, da od svoje ekipe pričakujejo drugačen stil igre. Hitrejši tempo, ogromno podaj, gibanje brez žoge, agresivna obramba. In predvsem nepopustljiva borbenost. Zamenjali bodo tudi večino igralcev.
Tako pravijo vodilni možje Barçe. Zveni kot opis Nymburka, kjer je Sekulić med leti 2017 in 2021 deloval kot pomočnik izraelskemu strokovnjaku, Orenu Amielu. Ta hitra košarka je bila tam že pred njim. Filozofijo je preučeval iz prve vrste. Nato je iz nje v sezoni 2021/2022 kot glavni trener diplomiral. Osvojil je češki naslov. Ni avtor sloga. Je pa nekdo, ki ga je do potankosti razumel in prenesel naprej. Kar je pomembna veščina v trenerskih vodah.
Pot od Nymburka do Barcelone ni bila nemška avtocesta. Sledila sta Kuban in Zenit, oba v ruski ligi, izolirani od Evrope zaradi sankcij. Tja je šel v času, ko si marsikdo ni drznil na to pomisliti. Letos aprila v zaključku sezone je prevzel Dubaj. Prvi stik z Euroleague. V slogu poletne nevihte je osvojil ligo ABA, glede na to, kako kratek čas je bil v vlogi glavnega trenerja.
Je vse našteto do zdaj res dovolj, da prepričaš Barcelono? Gre za nesporne in zavidljive dosežke, ampak govorimo o evropskem gigantu. Tu pa nastopi še ena pomembna referenca. Njegov reprezentančni profil. Izkušnje z merjenjem proti najboljšim na svetu, ki jih klubska kariera težko ponudi tako hitro. Trenersko gledano: managiranje Luke Dončića.
Tu nastopi zanimiv paradoks, kot bi rekel Slavoj Žižek. Barcelona ga je najela za sistem, kjer žoga kroži kot vedro po gasilski verigi na vajah – iz roke v roko. Vsak prispeva svoj del, nihče ne rešuje problema sam. Seksi pa je najbolj prepoznaven po vodenju reprezentance, ki v ključnih trenutkih igra popolnoma drugače: eden pride s svojo cisterno in požar pogasi sam.
Luka je tako dober individualno, da spremeni celotno geometrijo igre. Ko en igralec sam ustvarja toliko prednosti kot on, postane najbolj smiselno preprosto dati žogo njemu in okoli njega postaviti sledilce. Ne, ker drugi ne bi znali kreirati. Ampak ker ob vsaki sekundi brez žoge v njegovih rokah analitični merilci kažejo zmanjšano učinkovitost napada. To upočasni tempo igre in zmanjša pretočnost. Soigralci postanejo čakajoči stožci ob robu, pripravljeni na podajo, ko se obramba sesuje okoli njega. Gasilska veriga proti enemu možu s cisterno. Oba pogasita požar, vsak na svoj način.
Barcelona si želi gasilskega društva, ne s.p.-ja.
Lepa gesta ob podpisu: s sabo v Barço bo slovenski selektor vzel tudi Jerneja Valentinčiča. To bo že tretje skupno klubsko sodelovanje, po Kubanu in Zenitu.
Si bodo Slovenci pomagali, kot je praksa pri Balkancih?
To pa me spomni na nekaj širšega. Slovenski trenerji redko odprejo vrata velikih klubov svojim rojakom, ko je govora o igralskem kadru. Pri hrvaških in srbskih kolegih je to skorajda stalnica. Medsebojno se potiskajo naprej, si ščitijo hrbet in ustvarjajo priložnosti. Mi tega ne počnemo na tak način. Morda gre za kulturo, morda za skromnost, ki jo v tem prostoru radi omenjamo. Ni to očitek Sekuliću osebno. Je vprašanje, ki si ga kot narod z ogromno talenta morda vseeno zaslužimo zastaviti.
Bomo kdaj videli slovenskega trenerja, ki bo sistematično odpiral vrata svojim, kot to znajo sosedje? Ali je to preprosto del naše identitete? Aleksandru Sekuliću vsekakor želim vso srečo, ki je v športu še kako pomembna. Zgodovinski koraki si to zaslužijo, ne glede na to, koliko vprašajev se poraja ob njih.
