Danijel Radosavljević je z reprezentanco Slovenije do 20 let pred domačimi navijači osvojil naslov evropskega prvaka in tako z isto generacijo še tretje leto zapored posegel po odličju.
Odraščal je v Grosupljem, košarkarska pot pa ga je pripeljala v Kranj, kjer že osem let deluje pri Triglavu. Življenjska zgodba ga je medtem vodila še v Šmarje pri Jelšah, ki je v zadnjih dveh letih postalo njegov novi dom.
V Šmarju živi s partnerko Pijo Šilec in njunim devetmesečnim sinom Črtom. Čeprav ga od delovnega mesta loči dolga vsakodnevna pot, pravi, da se je v novem okolju hitro počutil sprejetega.
Z zlatim selektorjem smo se pogovarjali o življenju v Šmarju, zgodovinskem reprezentančnem uspehu, delu z mladimi, vzponu kranjskega Triglava ter njegovih nadaljnjih trenerskih ambicijah.
Kako vas je življenjska pot iz Grosuplja prek Kranja pripeljala v Šmarje pri Jelšah in kako se je začela vaša šmarska zgodba?
Po rodu sem Dolenjec oziroma Grosupeljčan, delam na Gorenjskem, v Kranju, kjer vodim prvoligaša Triglav. Pred tremi leti sem predaval na trenerski kliniki oziroma seminarju v Postojni, kjer sem spoznal Pijo Šilec, ki prihaja iz Šmarja pri Jelšah. Takrat se je začela najina skupna zgodba.
V Šmarju zdaj živim že slabi dve leti, uradno pa nekaj mesecev, saj sem si tukaj uredil tudi stalno prebivališče. Imava devet mesecev starega sina Črta in skupaj živimo v Šmarju. Sam se sicer vsakodnevno vozim v službo, vendar za zdaj to ni ovira oziroma večji problem.
V Šmarju zdaj živite že skoraj dve leti. Kako ste se navadili na novo okolje in kako so vas sprejeli domačini?
Šmarje me je zelo lepo sprejelo, zato se tukaj počutim domače. Ljudje so prijazni, odprti in pripravljeni pomagati v različnih situacijah. Res se počutim zaželenega, življenje tukaj pa je udobno in prijetno.
Vaš vsakdan je razpet med družinskim življenjem v Šmarju, klubskimi obveznostmi v Kranju in reprezentanco. Koliko organizacije, prilagajanja in odrekanja zahteva takšen ritem?
V prvi vrsti moraš biti dobro organiziran. Že sama vožnja je naporna, saj gre za približno 150 kilometrov v eno smer in nato še nazaj. V profesionalnem športu se pogosto trenira tudi dvakrat na dan, zato dvakrat ali trikrat tedensko ves dan ostanem v Kranju, da se ne vozim ves čas gor in dol.
Toda vse se da. Za zdaj nam uspeva brez večjih težav. Seveda se pojavljajo izzivi in včasih je zelo težko, vendar se z dobro komunikacijo in medsebojnim prilagajanjem vse skupaj lahko izpelje. Zagotovo pa takšna ureditev na dolgi rok ni najbolj obetavna.
Prav reprezentančna zgodba vam je letos prinesla največji uspeh dosedanje kariere. Kako po nekaj prespanih nočeh gledate na naslov evropskega prvaka pred domačimi navijači?
Ko se je oglasila zadnja sirena, se verjetno še nismo povsem zavedali, kaj smo dosegli. Po nekaj prespanih nočeh pa vidiš, da nam je res uspelo nekaj velikega. To je bila tretja zlata medalja Slovenije v kategoriji do 20 let, obenem pa prva zlata medalja katerekoli slovenske košarkarske reprezentance na domačih tleh. Pri tem štejem tako člansko reprezentanco kot selekcije do 20, 18 in 16 let. Kaj bi si lahko želeli lepšega kot prav zlato?
Gre za velik dosežek. S to generacijo smo v zadnjih treh letih pisali zelo uspešno zgodbo in se izjemno povezali. Ob tem bi poudaril, da smo vsi skupaj zelo trdo delali. Priprave smo analizirali do najmanjših podrobnosti in jih izpeljali tako, kot smo si zamislili.
Opravili smo ogromno individualnih in skupinskih pogovorov. Ključno je bilo, da smo igralcem razdelili prave vloge in jim jih tudi predstavili na pravi način. Ko so bile stvari jasno in večkrat razložene, so jih lažje sprejeli. Z uspehi na igrišču so vedno bolj verjeli v naše delo, na koncu pa je to prineslo rezultate, ki smo jih dosegali v vseh treh letih.
Že sami ste povedali, da je bila ta generacija res močno povezana, kar smo lahko opazili tudi na igrišču. Igralci, med njimi tudi Urban Kroflič in Mark Padjen, sta to prav tako večkrat poudarila. Na kaj pa ste pri tej generaciji najbolj ponosni?
Ko sem pred tremi leti prevzel reprezentanco, se je veliko govorilo o tem, da gre za zahtevno generacijo. Nekateri so govorili, da bo ena žoga za te fante premalo, da so karakterno težavni in da preveč razmišljajo o individualni statistiki.
Ko danes pogledam, kako smo zgodbo izpeljali in kako povezani smo bili na igrišču ter zunaj njega, sem najbolj ponosen prav na to. Zelo smo se zbližali, hkrati pa ves čas ostali profesionalni. Natančno smo vedeli, da se takrat, ko se dela, resno dela, ko je čas za sprostitev, druženje in šalo, pa pridejo na vrsto tudi te stvari.
Uspelo nam je ustvariti pravo delovno okolje in igralce prepričati, da smo lahko kot ekipa uspešnejši kot posamezniki. Ob tem smo stkali tudi prijateljske vezi ter skupaj doživeli trenutke, ki se jih bomo spominjali še dolgo.
Uspelo nam je ustvariti pravo delovno okolje in igralce prepričati, da smo lahko kot ekipa uspešnejši kot posamezniki
Se je odmev zlatega uspeha čutil tudi po vaši vrnitvi v Šmarje? So vas domačini prepoznali, ogovorili in vam čestitali?
Sem, seveda. Že naslednji dan po prvenstvu, ko sem se vrnil v Šmarje in odšel v trgovino, me je ustavil eden od prodajalcev. Vprašal me je, ali sem jaz trener, nato pa mi čestital in dejal, da smo bili odlični.
V Šmarju poznam že precej ljudi in imam tukaj tudi kar nekaj prijateljev, zato je bilo čestitk veliko. Lepo je imeti ob sebi ljudi, ki te cenijo in ti želijo dobro.
Uspehi z mlado reprezentanco potrjujejo, da vam delo z mladimi igralci ustreza. Katera lastnost je po vašem mnenju pri mladem košarkarju najpomembnejša?
Izpostavil bi delovno etiko. Igralce, ne samo mlade, ampak tudi starejše, želim prepričati, da je mogoče z delom doseči in ustvariti marsikaj, tako na individualni kot ekipni ravni.
Ko prevzamem ekipo, ji poskušam vcepiti delavnost in pravo delovno etiko. Sam sem bil v mlajših letih precej nediscipliniran, dokler nisem spoznal svojega mentorja Tomaža Fartka. Od njega sem prevzel največ discipline in takrat spoznal, kako pomembna je tako v športu kot v življenju. Najpomembnejša sta torej trdo delo in disciplina.
Sam sem bil v mlajših letih precej nediscipliniran, dokler nisem spoznal svojega mentorja Tomaža Fartka. Od njega sem prevzel največ discipline in takrat spoznal, kako pomembna je tako v športu kot v življenju. Najpomembnejša sta torej trdo delo in disciplina.
Ob reprezentančnih uspehih že vrsto let gradite tudi klubsko zgodbo v Kranju. Kako gledate na razvoj Triglava, ki se je pod vašim vodstvom iz druge lige prebil vse do zgodovinskega nastopa v ligi ABA 2?
V Kranju delujem že osem let. Prva tri oziroma štiri leta sem delal v mlajših kategorijah, kjer sem vodil kadete in mladince. Redno smo se uvrščali na zaključne turnirje in osvojili tudi nekaj medalj.
Zdaj vstopam v peto sezono na mestu trenerja članske ekipe Triglava. Začel sem, ko je bil klub še v drugi ligi, nato pa smo ga z dominantno igro hitro popeljali med prvoligaše. Tudi naš končni izkupiček v tisti sezoni je bil impresiven.
Po mojem mnenju smo z enim najmanjših proračunov v zgodovini slovenske prve lige že v naslednji sezoni obstali med elito. V tretjem letu smo se prvič po približno 32 letih uvrstili v končnico. V minuli sezoni smo nato dosegli najvišjo uvrstitev v zgodovini kluba, saj smo redni del prvenstva končali na petem mestu.
Za nagrado smo si priigrali še nastop v mednarodnem tekmovanju. Triglav bo tako v prihajajoči sezoni prvič v klubski zgodovini igral v ligi ABA 2.
Triglav je v zadnjih sezonah napredoval korak za korakom. Kaj bo glavni cilj v prihajajoči sezoni, v kateri vas poleg domačega prvenstva čaka tudi zahtevnejši mednarodni izziv?
Trenutno še sestavljamo igralski kader, zato težko ocenjujem naše dejanske domete. Ekipa še ni popolna, prav tako še ni povsem jasno, s kakšnimi zasedbami bodo nastopali drugi klubi.
Zagotovo bomo v sezono vstopili z visokimi apetiti. Tudi v prihodnje želimo iz leta v leto napredovati, ne samo rezultatsko, ampak tudi v sami igri. Tokrat bo izziv še večji, saj bomo nastopali v mednarodni ligi ABA 2.
Soočili se bomo tudi z večjim organizacijskim zalogajem. Za vse v klubu bo to nekaj novega, vendar menim, da smo pripravljeni. Sezona bo težka, kljub temu pa verjamem, da bo tudi uspešna.
Vaša trenerska pot se vztrajno vzpenja, sami pa ne skrivate visokih ambicij. Kje se vidite v prihodnosti in kako velika želja je nekoč voditi člansko reprezentanco Slovenije?
S Triglavom imam pogodbo do leta 2028. Pogodba je seveda pogodba, vendar se v športu nikoli ne ve. Če se pojavi kakšen klic ali zanimiva priložnost, se je mogoče hitro dogovoriti tudi drugače.
Trenutno v Kranju uživam, ne skrivam pa ambicij, da bi nekoč stopil še stopničko višje, tako na klubski kot reprezentančni ravni. Eden od mojih osebnih ciljev je, da bi nekoč postal selektor članske slovenske reprezentance. Ne pravim, da se mora to zgoditi jutri. Lahko govorimo o obdobju čez pet, deset, 15 ali 20 let.
Slovenija mi je dala vse in tudi sam ji želim nekaj vrniti. Upam, da ji vračam že z delom v mlajših reprezentančnih kategorijah. Vsak vpoklic v člansko reprezentanco, ne glede na to, ali bi šlo za vlogo pomočnika, stažista ali kakšno drugo funkcijo, bi zame pomenil privilegij in veliko čast. Na takšno povabilo bi se vedno odzval, saj si želim nekoč postati del članske reprezentance.
Na klubski ravni ne želim prehitevati. Šel bom korak za korakom. Če se bodo pojavili izzivi na višji ravni, se bom o njih pogovoril z družino. Zagotovo sem pripravljen tudi na takšne korake v prihodnosti.
Za konec se dotakniva še vse pogostejših odhodov mladih slovenskih košarkarjev in košarkaric v ameriško univerzitetno ligo NCAA. Je to predvsem velika priložnost za njihov razvoj ali tudi vse večji izziv za slovensko klubsko košarko?
Te fante je zelo težko zadržati, saj so finančni vložki v ZDA neprimerljivo večji kot pri nas. Če lahko nekateri v eni ali dveh sezonah zaslužijo toliko, kot so njihovi starši v vsem življenju, je to šokantno in skoraj noro.
Veliko je odvisno od tega, na katere univerze odhajajo in kakšni programi so jim ponujeni. Težko je vnaprej reči, ali s košarkarskega vidika delajo napako ali ne. Verjetno bodo vsi iz te izkušnje odnesli veliko pozitivnega, zagotovo pa tudi kakšno negativno stvar.
Želim si predvsem, da bi ti fantje igrali. Pomembno je, da se tudi po vrnitvi še vedno veselijo košarke in ostanejo željni napredka. Le tako bodo lahko v prihodnosti pomagali reprezentanci, slovenskim klubom ali kateremu drugemu evropskemu klubu.
To je zahtevno obdobje ne samo za Slovenijo, ampak tudi za okoliške države. S tem se moramo sprijazniti in iskati rešitve, ne pa zgolj tarnati.
