Sredi avgusta je na praznični dan peterica posameznikov povezala izročilo dveh sosednjih mest, in sicer z drevesno-kulturno potjo Zgodbe (ne)vidnih poti Šentjurja in Celja.
Drevesno-kulturna pot je nadaljevanje dosedanjih drevesnih poti, ki jih kot osrednja osebnost v zadnjih letih izvaja Celjanka Irena Ašič s sodelujočimi soustvarjalci. Drevesne poti so dogodki ob posameznih drevesih ali več njih in vključujejo tudi interpretacijo, tako z vidika ohranjanja naravnih vrednot, kakor tudi ostalih pomembnih informacij na posameznem prostoru.
V letošnjem letu je bila tako izpeljana drevesna pot ob lipi slovenske državnosti v Šentjurju, ki je prejela pozornost in označevalno tablico z nosilno mislijo.
Ob obletnici rojstva vizionarja Gustva Ipavca, ki je bil znan kot zdravnik in skladatelj ter dolgoletni šentjurski župan, se je zbralo pet so-ustvarjalcev (Irena Ašič, Miha Drevo, Bojan Leva, Mateja Palatinuš in Bogdan Rahten). Izpostavili so nekaj pomembnih, morda manj vidnih povezav med Celjem in Šentjurjem.
Pot so z krajšim obredom, ki ga je izpeljala Mateja Palatinuš začeli ob celjski jablani Bogatinki, za katero je zaslužen ravno Gustav Ipavec, ki jo je dal v sodelovanju z očetom štajerskega sadjarstva, Ferdinandom Ripšlom, križati, da bi s tem omilil lakoto. Pred desetletjem sta njeno potomko pred Celjsko kulturnico posadila župana sosednjih občin.
Sporočilo bogatinke je večplastno in nas nagovarja k širšim pogledom, k dejanski samooskrbi, negovanju sosedskih odnosov in spoštovanju naših korenin. Morda bi lahko tovrstne jablane, ki so simbol obilja, ko v kleteh pohaja ozimnica, našle pot še v kakšno drugo okolje. Bogatinka ima namreč potencial, da bi bila ambasadorka duhovnega bogastva Šentjurja. To je pred časom potrdil lastnik Vrta spomina in tovarištva na Petanjcih, Marjan Šiftar, kjer je mesto številnim drevesom in rožam z vsega sveta, ki premorejo globljo sporočilo vrednost.
Irena Ašič je poudarila, da je mestnim drevesom v poletni vročini pomembno dodajati vodo, kar lahko meščani storijo tudi sami po načelu posvojitve, da si samoiniciativno izberejo drevo in zanj poskrbijo. Prav tako je opozorila, da se po zasaditvah večkrat pozabi na spone, ki se zarežejo v debla, kar jih slabi, ob neurjih pa se lahko kaže v lomih.
Naslednja drevesna povezava Šentjurja in Celja pelje preko lipe, ki je bila posajena ob razglasitvi Šentjurja za mesto leta 1990. Celje je takrat postalo mesto boter Šentjurju. Iz tistega časa obstaja fotografija, ni pa znano, če je to privedlo do praktičnih dejanj. Morda je sedaj čas, da se na to znova opozori.
Pot se je nadaljevala nedaleč stran, pri lipi slovenske državnosti, ki je spomladi dobila obeležje in stoji ob občinski upravni stavbi oz. spomeniku Franja Malgaja, ki je po prvi svetovni vojni s prostovoljci iz celjske garnizije s prostovoljci krenil na osvobajanje Koroške. Obiskovalci dogodka so bili nekoliko osupli, da sta neposredno ob pomembnem mestu smetnjaka in tudi dokaj neokusen grafit …
Po sprehodu po Zgornjem trgu, ki ga je vodil Bogdan Rahten, in kjer so povezali še nekaj šentjursko-celjskih zgodb, kot je npr. New Swing kvartet in malo znan prvi damski kvartet v Avstro-ogrski, ki je nastopal po vsej Evropi – tri od štirih članic so izšle iz Ipavčeve rodbine, oče pa je Celjan, so se udeleženci ustavili pri ikonični Ipavčevi lipi na vrtu Ipavčeve hiše. Ni zaman, da so se predniki sestajali pod lipami, saj so tudi sami sčasoma občutili posebno energijo. Ob posebej za to priložnost napisanih pesmih, ki so jih prebrali na vseh lokacijah, so prisluhnili tudi nagovoru Bojana Leve, priznanega arhitekta, ki se ukvarja z mistično ekologijo.
Šentjurčanom je predal naslednje sporočilo: »V njeni senci smo začutili, da ni le drevo, ampak srce, ki povezuje ljudi, zgodbe in spomine. Naj nas njen miren utrip spremlja tudi naprej – kot pesem, ki ostane v srcu.
Drage krajanke in krajani Šentjurja, stara Ipavčeva lipa je danes hudo poškodovana. Čeprav se bori, je ne bo mogoče ohraniti brez vaše pomoči.
Potrebni so strokovni ukrepi – obrezovanje, utrditev in skrb, da lahko še naprej zdravi in živi. Vabim vas, da se združite pri akciji za njeno rešitev, saj gre za dragocen simbol vašega kraja.
Skupaj z vami lahko poskrbimo, da bo lipa še dolgo dajala senco, mir in spomine našim otrokom.
Lipa vas je stoletja varovala in povezovala – zdaj je na vas, da varujete njo.«
Dogodek je s predavanjem o zavesti dreves kot kažipotu človeku in mostu v procesu “planetarnega vnebovzetja” zaključil Miha Drevo, ki ustvarja na rodovnem posestvu Prostor ob gozdu v bližini Ljubečne.
Ob tej priložnosti je sporočil:
Sodobni človek že dolgo časa tava, navidez izgubljen, v gostoti iluzije materialnega sveta. Mnoge religijske prakse ponujajo idejo odrešenja, ki naj bi človeka povzdignila vse do nebes.
Drevesa pa nam kažejo Pot, ki združuje prizemljenost in hkrati odpira možnost, da se dvigamo proti širšemu kozmosu. Korenine prednikov so tiste, ki olajšajo pretok živjenjski sili do srca, kar odpira prostor izvorni energije lastne duše, da zares zaživi v svojem sijaju.
V naši kulturi je lipa mnogokrat čislana kot simbol slovenstva. Tista na dvorišču Ipavčeve hiše deluje navidez zelo mogočno. Ob zvenu ponarodale pesmi “Slovenec sem” je spet zasijala v svoji podobi. Hkati pa velika krošnja zakriva tisto, kar se pravzaprav skriva v njenem deblu. Ipavčeva lipa je namreč skoraj votla. No, ne povsem, bistro oko lahko v prepletu odmrlih zračnih korenin prepozna podobo zmaja.
Tako smo tudi mi, v zavestni povezavi, v Zgornjem trgu v Šentjurju prebudili zmaja. Legenda pravi, da je to tisti zmaj, ki ga je nekoč na svojem konju s sulico v roki, premagal Jurij. Sam pa bi dejal, da ga je že davno tega ugonobila religijska indoktrinacija in človekova ločenost od prvinske narave.
Ob tem, ko smo obudili zmajevo energijo, pa smo zanetili tudi iskro prebujenja. Podoba lipe in občutki, ki jih ta vzbudi v posamezniku, je povabila, da se povežemo z lastnim Drevesom življenja. Ja, na koncu smo lipo velikanko objeli znotraj sebe. Spet je zadonela pesem in čas je bil, da vsakdo nadaljuje po svoji Poti.
Irena Ašič je kot dolgoletna borka za prepoznavo dreves v urbanem okolju strnila misli:
Bogatinka raste na javnem prostoru pred Kulturnico v Celju in je desetletno mestno, sadno drevo. V Šentjurju raste pri lipi državnosti in pod Ipavčevo lipo. Vse videne Bogatinke so izpostavljene raznim tegobam in radostim mestnega drevesa. Zadebelitve, nezaceljene in zaceljene rane, sedanji habitus, prisotnost živali v krošnji, pod lubjem in ob koreninskem vratu, znaki novih poškodb, so drevesna govorica meni, ki sem jo pripravljena slišati in prepoznati in rešitve so kot na dlani. Ob vseh naših zaključkih in povezovanjih, bom rekla, da vsako drevo potrebuje predvsem vodo in obravnavo posamezno, ki sledi pregledu trenutnega stanja. To pomeni vsako mestno drevo nas potrebuje.
Večina vidnih poškodb na listih, deblu, ob koreninskem vratu so posledica vzgoje, obrezovanja ali pa košnje. Odpornost dreves je padla, zaradi naštetih vzrokov in, kot sem videla, oslabljena drevesa ne zmorejo obrambe pred nepoklicanimi gosti.
S povezavami različnih strokovnih in laičnih odzivov bo dobrodejno videti potrebne spremembe v odnosu in oskrbi mestnih dreves. Mestna drevesa so prva drevesa s katerimi ljudje vzpostavljamo stik in predvsem fizično zdravo drevo je drevo, ki nas opominja na blagodejno bližino narave, ki jo bolj kot kdajkoli prej, potrebujemo.
Srečanja, pogovori, skupni zaključki in fotografiranje ljudi ob mestnih drevesih je ena izmed najbolj za človeka zdravilnih poti. To je drevesna pot in drevesnih poti je neskončno. Ipavčeva lipa je v sredini res votla, korenini krožno, kar je dovolj, da preživi. Potrebuje le mir in vodo. Mir pred posegi v nekoč že močno obglavljeno krošnjo. Novo odgnale veje so obremenitev za tako staro osnovo, zato upamo, da Ipavčeva lipa nikoli več ne bo obrezana.
Krošnja je povezana z vrvmi, zato so posamezne veje močno načete, slišali smo tudi mnenje, da vrv že na samem začetku ni bila nameščena na pravem mestu in bi jo glede, da ne služi namenu, ogroža pa celo drevo, brez pomislekov odstranili. Pozivam strokovno službo Zavoda za varstvo narave in občino Šentjur, da razmislijo o tem dejanju. Lipa bi bila vesela kakšne poletne, vodne osvežitve s tlačnim čistilcem, od spodaj navzgor.
Ob Malgajevem spomeniku raste vseskozi ubogi japonski brstičnik, okrasno drevo japonskega porekla, ujeto v beton in asfalt. Obrezovanje ne pride v poštev, potrebuje vodo in razbremenitev koreninskega območja, od koreninskega vratu proti betonski obrobi.
Ob obnovi občinske stavbe bodo Šentjurčani pazili na lipo s prvo drevesno tablico in pri tem umaknili smetnjake iz njenega rastišča.
