V Kostrivnici so se v petek, 16. oktobra, poslovili od duhovnika Stanka Gajška, ki je nepričakovano umrl v 85. letu starosti. Pogrebno mašo je vodil celjski škof Maksimilijan Matjaž, ki je v nagovoru posebej izpostavil pokojnikovo človeško toplino, odprtost do drugače mislečih in sposobnost povezovanja ljudi.
»Bil je človek odprtega srca, prijazen in dostopen. Znal je prisluhniti, razumeti različne življenjske okoliščine, sprejeti človeka, ne da bi ga najprej presojal,« je o pokojnem duhovniku dejal škof Maksimilijan.
Poudaril je, da Gajškova dobrohotnost ni bila zgolj značajska lastnost, temveč način njegovega duhovniškega služenja, ki je trajalo skoraj 59 let.
Ni bil le duhovnik, ampak tudi prijatelj in povezovalec
Posebej se je škof dotaknil skoraj štirih desetletij, ki jih je Gajšek preživel med slovenskimi izseljenci v Nemčiji, predvsem v Mannheimu in Ingolstadtu.
»Stanko ni bil samo duhovnik slovenskih izseljencev. Bil je njihov spremljevalec, prijatelj in povezovalec.«
Po škofovih besedah je razumel stiske ljudi, ki so daleč od domovine iskali boljše življenje, a poleg materialne varnosti potrebovali tudi občutek pripadnosti in bližine.
»Ni se zapiral v ozke kroge, ampak je iskal poti srečevanja tudi s tistimi, ki so bili od Cerkve oddaljeni.« Posebej dragocena je bila njegova sposobnost pomirjanja nasprotovanj in povezovanja ljudi različnih generacij, narodnosti in prepričanj.
»Verjel je, da je tisto, kar nas združuje, globlje od tistega, kar nas ločuje,« je poudaril škof.
Duhovnik do zadnjega dne
Gajšek, doma iz Kostrivnice, je duhovniško pot začel leta 1968, med drugim kot kaplan v Šmarju pri Jelšah. Po desetletjih služenja v Nemčiji se je vrnil v Slovenijo ter kot duhovni pomočnik deloval na Teharjah in v Kompolah, tako rekoč do zadnjega dne življenja.
Njegovo novomašno geslo je bilo »V tebe, Gospod, zaupam«, kar je po škofovih besedah zaznamovalo celotno njegovo življenjsko pot.
Ob koncu nagovora se mu je škof zahvalil tudi za njegovo širino in zvestobo duhovniškemu poslanstvu:
»Dragi Stanko, hvala ti za tvojo človeško bližino, za prijaznost in dobrohotnost, s katerima si sprejemal ljudi. Hvala za tvojo širino, za sposobnost povezovanja in za potrpežljivost, s katero si gradil občestvo.«
