Tale uvodnik ni namenjen v tolažbo tistim, ki ste 1. decembra dočakali sneg na TV ekranih zaradi mrka analogne TV, temveč vsem, ki smo kronične žrtve politizacije RTV Slovenije.
Kljub internetu in vsem božjim elektronskim komunikacijam je TV nesporno prvi medij slovenske družbe. Če samo izračunam, koliko časa vsak dan sam prečepim pred televizorjem, pa se sploh ne štejem za topoglednega zasvojenca, mi je kristalno jasno, zakaj vsaka naša vladajoča garnitura spreminja zakon o RTV, po svoji meri seveda. Gre jim za našo dušo in še bolj za naš volilni glas. Verjamem, da tisti, ki ima RTV SLO, ima prednost na volitvah in končno tudi oblast. Problem je, da nas potem, ko so v sedlu, eni ali drugi vlačijo na referendume, da državljani ponižno legitimiramo njihovo praviloma v lepe namene zamaskirano bližnjico do naših duš.
O čem bomo glasovali na decembrskem referendumu, pravzaprav niti prav ne vem in začuda me to več niti ne zanima. Ker bom ta referendum bojkotiral. Če sem prav razumel ministrico Širco, namerava iz RTV narediti nekakšen spaček med javnim zavodom in podjetjem, toda ne razumem, zakaj naj bi to bilo za RTV in za nas gledalce bodisi dobro ali slabo. Eni pravijo, da se je bodo po novem polastili tajkuni, seveda ministričini, in ko bo čez dve leti prišel na oblast Janša, ne bo imel več možnosti, da jih zamenja, na da bi prej spet spremenil zakon. Ki mu bo spet obvezno sledil referendum opozicije, to je sedanje kaolicije. Če je poanta referendumov o RTV v tem, potem je res skrajni čas, da državljani rečemo »Dost vas mamo«. Pa ne le politikov, temveč tudi nacionalne RTV. Ki se loči od komercialke morda še najbolj po tem, da ima iz tedna v teden slabši program in da vse pogosteje visim na onih drugih. Da, seveda, še najbolj pa po tem, da jo pravzaprav moram gledati – ker jo plačujem. Sicer prisilno, toda zakonito, da me lahko tisti, ki jih legitimiziram na referendumih, potem vsi po vrsti neusmiljeno skubijo. Res se zdi zamotano in neskončno »smotano«, čeprav je v resnici preprosto kot pasulj. Imamo že toliko konkurenčnih televizijskih hiš, da monopolne nacionalke verjetno sploh ne bi pogrešali, če bi lepega dne postala komercialna. Če mene vprašate, je to tako že sedaj, saj po neznosni količini reklam pred in med Dnevnikom ali Odmevi že zelo uspešno tekmuje z vsemi komercialkami. To pomeni, da nacionalki pravzaprav manjka zgolj le še lastnik, to je tisti, ki bo namesto nas prisilnih naročnikov iz nje naredil gledljivo zadevo. Nimam pojma, kdo bi jo lahko kupil, toda brez skrbi, zaželena je kot vroče žemljice in nekdo bo zanjo plačal pravo ceno. Zaradi mene so to lahko tudi Borut Pahor, Janez Janša, Igor Bavčar ali Majda Širca, če imajo dovolj pod palcem in dovolj znanja, da nas bodo s svojo TV produkcijo zadržali pred ekrani. Če bodo naši poslanci nekoč, ko bodo končno dojeli, da na njihove RTV referendume ne spravijo več nobenega normalnega državljana, predlagali referendum o tem, da našo javno RTV prodamo, izkupiček pa si razdelimo naročniki, bom med prvimi, ki bodo tekli na volišče.
FK / Šentjurske novice, 23. 11. 2010
