“Seveda sem vesel tega naziva. a ne vem, zakaj so izbrali ravno mene, saj sem vedno delal tisto, kar me je veselilo,” mi je pred začetkom intervjuja dejal Jože Jakoš, novi častni občan Šmarja pri Jelšah. V kraj je prišel leta 1953 in ga dodobra zaznamoval. Z dolgoletnim učiteljem in ravnateljem šmarske šole sva se pogovarjala o njegovem skoraj 60-letnem udejstvovanju v kraju. Obudila sva spomine na začetke šmarskega radia in taborniškega gibanja, se spomnila gledaliških vlog, otvoritve kulturnega doma, proslav in drugih kulturnih prireditev. Intervju z vedno prijetnim sogovornikom si oglejte v spodnjem posnetku ali preberite v naslednjih vrsticah.
Postali ste častni občan Šmarja pri Jelšah, kraja, v katerega ste se preselili pred skoraj 60 leti. Kako se spominjate svojega otroštva? Kako vas je pot zanesla v ta konec Obsotelja in Kozjanskega?
Rojen sem v Zidanem mostu in usoda me je pripeljala naravnost v Šmarje. Kot učitelj sem nekaj časa služboval v Zasavju, eno leto sem bil tudi v Prekmurju, nato pa sem se vrnil v celjski okraj. Takrat sem imel na razpolago delovno mesto v Šentjurju, Šmarju pri Jelšah in Rogaški Slatini. Izbral sem zlato sredino, leta 1953 prišel sem in tu ostal.
Je bila »zlata sredina« edini kriterij ali so bili tudi kakšni drugi razlogi, da ste izbrali Šmarje?
Nobenega drugega razloga ni bilo. Ne, to pa res ne. Šentjurja nisem poznal, Šmarja še manj, ker nisem nikdar v ta konec zahajal. Za Rogaško sem vedel, a me ni privlačila, ne glede na to, da je turistični kraj. Po tistem starem načelu zlate sredine sem tako izbral Šmarje in danes mi ni žal.
Osnovno šolo Šmarje pri Jelšah ste najprej kot učitelj in nato kot ravnatelj zaznamovali za več kot 30 let. Kako se danes spominjate druženja z različnimi generacijami učencev na tej šoli?
V Šmarju mi je bilo ves čas lepo. Tako prej, ko sem še kot učitelj bil v razredu, kot tudi kasneje, ko sem delal s svojimi sodelavci. Takrat, v tistih čisto začetnih časih, je bila to še tako imenovana nižja gimnazija, potem so se te stvari združile. V nižji gimnaziji je že bila majhna selekcija. Vpisali so se samo nekateri, ki so se imeli namen dodatno izobraževati ali računali tudi na kakšne srednje šole. Razredi so bili številni, tudi do 42 učencev je bilo v razredu, a je bilo kljub temu prijetno, ker so bili učenci disciplinirani, delovni, želeli so osvojiti, vse kar je bilo treba, da bi lahko nadaljevali šolanje na srednjih šolah.
Šmarsko šolo ste vodili v verjetno najtežjih trenutkih, ki jih je doživljala. 20. junija 1974 je veliki kozjanski potres dodobra pretresel staro šolo. Kako ste odreagirali, ko je začelo tresti?
Ravno smo imeli konferenco in stavba se je nenadoma zatresla, slišali so se čudni zvoki, nekatere kolegice so zavpile: »Potres!« jaz pa temu nisem mogel verjeti in sem rekel: »Kje pa! Spodaj je verjetno peljal težek tovornjak pa se je cela stavba zatresla.« A bil je potres in potem seveda panika. Zbežali smo po stopnicah ven in to je bilo to. Hujšega na srečo takrat ni bilo, tudi stavba ni dosti trpela, samo nekaj dimnikov se je podrlo.
Kako se je potem šola postavila na noge?
Šola je delala naprej, samo imeli smo drugi težek problem. Med poukom se je nenadoma vdrl strop, 9 ali 10 težkih tramov je padlo v razred poln učencev. Padli so ravno do prvih klopi, na srečo pa niso nikogar poškodovali. Potem smo bili ves čas v nevarnosti, da bo še kaj drugega, še kaj hujšega. V drugih učilnicah smo morali s tramovi podpreti stropove. Zaradi tega je nastala vseslovenska akcija solidarnosti, v kateri so občine, predvsem gorenjske, zbirale sredstva. S temi sredstvi smo lahko začeli graditi novo šolo na tem mestu, kjer stoji še danes.
Je bila selitev v novo šolo med vašimi prijetnejšimi opravili?
Šola se je razvijala tudi po vaši upokojitvi. Jo še obiščete? Kako ste zadovoljni z napredkom?
Tu in tam jo še obiščem. Ugotavljam, da šola napreduje, da se delovne razmere še izboljšujejo. Prizidali so trakt, zgradili čudovito športno igrišče. Šola lepo napreduje. Vsakokrat, ko jih obiščem, sem vesel, da lahko vidim spet kaj novega.
Ob učiteljskem delu ste bili v Šmarju aktivni tudi v večih društvih. Tu seveda ne moremo mimo društva Ljudske tehnike in ustanovitve šmarskega radia. Kako vas je pot zanesla pred radijski mikrofon?
Leta 1953, ko sem prišel v Šmarje, sem se takoj vključil v delo radijskega krožka pri društvu Ljudske tehnike. Povabili so me, ker je ravno ta srednje-valovni oddajnik, ki so ga fantje zgradili, začel delovati, in so rabili napovedovalca in urednika. To sem takoj prevzel. Ta šmarski radio praznuje 58. rojstni dan. Jaz sem prišel v Šmarje ravno na njegov rojstni dan in po 58 letih sem že pravi Šmarčan.
Pred časom ste v enem intervjuju dejali, da, čeprav so poslušalci izredno radi prisluhnili vašemu glasu, niste bili najbolj zadovoljni z njim. Rekli ste, da nimate radijskega glasu …
Človek svojega glasu niti ne pozna dobro. Ko govoriš, ti to odmeva v ušesih drugače kakor potem, ko slišiš to posneto na traku. Posnetki so se mi zdeli precej navadni, čisto nič posebnega. Nekateri ljudje pa so mi rekli, da jim je glas všeč. Ne vem zdaj, kako je s tem.
Ob lanski selitvi radia niste skrivali razočaranja. Se je vaš pogled na to situacijo zdaj, ko je od tega minilo že skoraj eno leto, kaj spremenil?
Popolnoma nič. Šmarski radio ima korenine tukaj v Šmarju, ustvarili smo ga mi trije – Plemenitaš, Gojtan in jaz. Najmanj 20 let sem sodeloval, napovedoval, vodil oddaje in tako dalje. Radio ne spada nikamor drugam. Tu je nastal in tu bi moral ostati … a žal, tako je. Lastniki imajo pravico, ker so ga odkupili, da ga selijo.
Pa če greva še k drugim aktivnostim, ki jih v vašem življenju ni manjkalo. Izjemno aktivni ste bili v Kulturnem društvu Anton Aškerc. Mnogi Šmarčani se še danes z veseljem spominjajo številnih gledaliških vlog, ki ste jih postavili na oder. Katere uprizoritve so pa vam najbolj pri srcu oziroma se jih najrare spominjate?
Takrat ni bilo televizije in zato smo se kulturno izživljali predvsem s tem, da smo sami uprizarjali različne igre. Vsega po malem smo igrali – od Finžgarjevega Divjega lovca do Celjskih grofov. Jaz se najbolj spominjam Celjskih grofov, ko smo gostovali v Pristavi. Moja vloga je bila, da sem bil zagovornik obtožene Veronike. Zgleda, da sem jo prepričljivo zagovarjal, tako da so mi sredi govora v njeno obrambo poslušalci zaploskali. To pa človeku dobro dene.
Kljub temu, da je bilo gledališče amatersko, so bile predstave dokaj redne. Kako vam je to takrat uspevalo?
Ljudje so imeli veselje z igranjem in vsakdo je odigral svojo vlogo, kakor mu je najbolj odgovarjalo. Potrebno je bilo veliko požrtvovalnosti, potrpljenja, discipline in redno prihajanje na vaje. Poplačilo pa je bil aplavz po dobro zaigrani predstavi.
Nahajava se pred Kulturnim domom Šmarje pri Jelšah, ki ste ga vi zaznamovali na prav poseben način. Omenili ste že Celjske grofe, ki so bili
otvoritvena predstava. Bili ste režiser te predstave. Kako so nastajali Celjski grofi?
Problem je bil, ker je to sorazmerno težka predstava. Vloge so bile zahtevne. Igralce je bilo treba izbirati tako, da so bili tako po videzu kot sposobnostih čim bliže vlogam, ki smo jim jih razdelili. Tako je glavno vlogo Hermana igral sam takratni župan Anderluh. Izbrali smo tiste, ki so najbolj odgovarjali posameznim vlogam.
V kulturnem društvu ste bili dejavni tudi na drugih področjih. Česa vse ste se lotili v času vašega najaktivnejšega udejstvovanja v KD Anton Aškerc?
Bil sem soustvarjalec vseh kulturnih prireditev in proslav. Sodeloval sem s takratnim dobrim šmarskim oktetom. Vsakokrat sem napovedoval in vodil nastope. Karkoli se je na kulturnem polju dogajalo v Šmarju, sem bil prav gotovo zraven.
Ne moremo mimo vašega doprinosa k taborniškem gibanju. Bili ste ustanovitelj tabornikov v Šmarju pri Jelšah. Kakšni so bili začetki taborništva v kraju?
Začelo se je z mojim mladostnim občudovanjem skavtov. V mojem rojstnem kraju je bila skavtska družina, ki je postavljala tiste bele šotore tipije. Mlajši smo jih sicer lahko opazovali od daleč, niso nas pa vključili, ker je bilo tisto za malo starejše. Ko sem prišel v Šmarje, se je pokazala priložnost, da po dolgih letih oživim svoje mladostne spomine. Navdušil sem fante iz višjih razredov za taborništvo. Kmalu smo dobili pomoč – 10 šotorov. Postavljali smo jih in vadili vse veščine, ki so za tabornika potrebne. Navdušenje je bilo velikansko in mi smo ves čas hodili na izlete, taborili v Rovinju na morju, šli za tri dni na Boč in tako naprej. Otroci so bili presrečni.
Želeli smo na morje. Kako priti tja dol? Denarja nismo imeli. Takratni postajenačelnik Emeršič nam je šel tako na roko, da nam je izposloval en tovorni vagon – čisto navaden tovorni vagon, ki ga je Železnica dostavila na rampo v Šmarju. Mi smo v ta vagon naložili šotore, posodo, slamo in se vkrcali. Ta vagon so nam Železnice dostavile naravnost v Kanfanar pri Rovinju. V Šmarje je prišel osebni vlak, so priključili ta vagon temu vlaku, v Celju so vagon priključili brzemu vlaku, v Ljubljani spet tako in nazadnje smo prišli na postajo v Kanfanarju, se izkrcali, v bližnjem gozdčku poiskali prostor, postavili šotore in preživeli 14 prečudovitih dni.
Skoraj 60 let zgodovine Šmarja pri Jelšah ste zaznamovali. V tem času se je gotovo ogromno spremenilo. Kako danes gledate na kraj? Se vam zdi, da gre njegov razvoj v pravo smer?
No, Šmarje se je pravzaprav popolnoma spremenilo šele po potresu. Takrat se je začelo razvijat. Če primerjam tisti čas leta 53, ko sem prišel sem, in danes, je to kot noč in dan. Toliko novega je zraslo, tako se je razvilo. Šmarje je postalo lep podeželski trg. Vidim, da ljudje radi prihajajo predvsem zato, ker tu ni nobene industrije. Sicer tožimo, da brez industrije ni pravega življenja, a zdaj ugotavljamo, da je ravno zaradi tega življenje lepše in kvalitetnejše.
Ste si leta 1953, ko ste se vozili v Šmarje v službo, predstavljali, da boste nekoč postali častni občan te občine?
To pa ne, niti najmanj. Jaz sem delal samo tisto, kar mi je ležalo, mi bilo blizu. Bil sem pa tiste vrste star učitelj, ki je vedel, da poleg njegovega dela v šoli, dela tudi v kraju na kulturnem ali kakršnemkoli drugem področju. Vedel sem, da je to tudi učiteljska dolžnost in sem se z veseljem vključil v vse te dejavnosti, ki so bile takrat v Šmarju na razpolago.
Preberite tudi:
Slavnostna seja v Šmarju pri Jelšah: podelili naziv častnega občana Jožetu Jakošu in druga priznanja za leto 2011 (foto in video)
Jože Jakoš o začetkih radia v Šmarju pri Jelšah (video)
Voščilo Jožeta Jakoša ob 20. obletnici samostojnosti
v/t/f: Marko Kovačevič
