Mlini na vodo so še pred stoletjem krasili vsako slovensko vas. Značilen zvok padajoče vode, ki poganja mlinsko kolo, je pesem za dušo, kot tak pa tudi navdih za ljudske poete, ki so njegov čas ubesedili v pesmih, kot je tista znana Ob bistrem potoku je mlin …
Že nekoliko dotrajan mlin ob bistrem potoku na domačiji v Osredku pri Šentjurju je lokalni mojster iz Dramelj, Primož Laubič temeljito prenovil. “Kako zelo nam je včeraj zaigralo srce, ko je voda spet pognala kolo, ki ga je letos zaustavil zob časa,” je ob tem zapisala lastnica domačije, v ljudskem izročilu znane kot Jančičev mlin.
Mlin na vodo je najstarejših strojev, ki ga je človeštvo iznašlo za olajšanje težkega fizičnega dela, in je pri zagotavljanju hrane ljudi igral pomembno vlogo tudi na Slovenskem.
Na Slovenskem so mlini na vodo postali pogosti zlasti v srednjem veku. V tem času so mlini pogosto pripadali cerkvenim ustanovam, samostanom ali plemiškim družinam. Prva pisna omemba mlina na vodo na slovenskem ozemlju je iz leta 974, ko je bil omenjen mlin v lasti brižinskega samostana.
V 18. in 19. stoletju so bili mlini na Slovenskem sestavni del vsake večje vasi. V tem času so bili pogosto večnamenski. Poleg mletja žita so vključevali tudi naprave za žaganje lesa (žage), stiskanje olja (oljarne) in valjarne, kjer so obdelovali tkanine.
Njihova namembnost in obči pomen se je nekoliko zmanjšala s prihodom industrializacje, vendar so se ohranili zlasti v manjših krajih in vaseh. Zadnje delujoče mline se je na Slovenskem lahko videlo še pred nekaj desetletji.
Potek obnove
“Obnova mlinskega kolesa je bil zame prav poseben izziv, ki sem ga z veseljem sprejel,” o obnovi mlina na domačiji v Osredku pravi lokalni mojster Primož Laubič. Pri tem mu je svetoval Matjaž Šuster, ki je prav to mlinsko kolo izdelal pred daljnimi leti. Kot pravi lastnica domačije, Marija Gračnar, je mlin star okoli 250 let, v njeno družino pa je prišel leta 1903.
Kot piše mojster Laubič, je zob časa povzročil razpad desk, iz katerih je izdelan obod kolesa (krog), in pa laput – korcev. Za obnovo je bilo potrebno pripraviti ustrezen les. Odločili so se za bor, ki je poleg hrasta in jevše eden od ustreznih vrst lesa.
Samo delo zahteva poleg ustreznega lesu tudi svoj čas in natančnost, nadaljuje Laubič, saj le to zagotavlja, da bo naprava dolgo delovala. Mlinsko kolo doseže dolgo življenjsko dobo kadar je v stalnem stiku z vodo, kar pa vedno ni mogoče zagotavljati.
“Ne da se opisati, kakšen čar je to, ko se mlinsko kolo vrti in voda okrog prijetno šumi… noč in dan, tako kot nekoč …. in za novi rod …,” je bila nad obuditvijo pesmi mlina na svoji domačini navdušena Marija Gračnar.
