V Rogaški Slatini je bil pred dnevi predvajan dokumentarni film »Zajeti v izviru – slovenski otroci Lebensborna«, ki osvetljuje eno izmed najtemnejših poglavij druge svetovne vojne in med drugim tudi življenjsko zgodbo Ingrid von Oelhafen, rojeno kot Erika Matko.
Erika je bila kot dojenček odvzeta slovenskim staršem ter ponemčena, gledalci pa so imeli po filmu priložnost slišati njeno izpoved iz prve roke, ki je razkrila dolgotrajno in boleče iskanje lastne identitete – polno vprašanj. Poleg Ingrid sta v pogovoru po projekciji filma sodelovali tudi režiserka in scenaristka Maja Weiss ter pisateljica in scenaristka Nataša Konc Lorenzutti.
Dokumentarec Zajeti v izviru – slovenski otroci Lebensborna, ki je pred pol leta otvoril Festival dokumentarnega filma, so v Rogaški Slatini predvajali dvakrat. Dopoldanska projekcija je bila namenjena približno 300 dijakom lokalnih srednjih šol, zvečer pa je bila na sporedu še projekcija za širšo javnost.
Zgodba Ingrid von Oelhafen: iskanje lastne identitete in boleče resnice
Ingrid von Oelhafen je do svojih 59 let živela z nejasnostjo glede lastne identitete. Rojena je bila kot Erika Matko 11. novembra 1942 v Rogaški Slatini, a je bila kmalu po rojstvu odvzeta svojim biološkim staršem in kot del nacističnega programa Lebensborn odpeljana v Nemčijo. Tam je bila vzgajana pod imenom Ingrid. Program Lebensborn, ki ga je vzpostavil Heinrich Himmler, je bil zasnovan z namenom širjenja arijske rase in je s tem ciljem vključeval ugrabljanje in ponemčevanje otrok iz okupiranih območij.
Ingrid von Oelhafen je svojo resnično zgodbo začela odkrivati že pred leti, pravo identiteto ji je razkril zgodovinar dr. Georg Lilienthal, prvič pa je bila njena zgodba za širšo nemško javnost predstavljena v knjigi dr. Dorothee Koester Schmitz Lebensborn lebenslang (2012). Ingrid je v sodelovanju s Timom Tatom leta 2016 izdala avtobiografsko izpoved Hitlerjevi pozabljeni otroci, Moje življenje v Lebensbornu.
To je v roke dobila Nataša Konc Lorenzutti, katere knjiga ni pustila ravnodušne in je v njej prebudila željo po raziskovanju tega obdobja: »Potem pa sem čez nekaj let, jeseni 2019, po televiziji gledala Majin film »Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci«, ki je sicer nastal že leta 2014. V njem sem zagledala Ingrid von Oelhafen in povezala dejstva.« Tako se je počasi rojevala ideja o nastanku dokumentarnega filma Zajeti v izviru – slovenski otroci Lebensborna, katerega scenarij sta skupaj zapisali Maja Weiss in Nataša Konc Lorenzutti – slednja je ob nastajanju filma napisala tudi roman Senca brez človeka, kjer v dokumentarnem romanu opiše življenjsko zgodbo Ingrid von Oelhafen.
Kljub temu, da se je z raziskovanjem svoje preteklosti Ingrid ukvarjala dalj časa, je nekatere resnice o svoji zgodovini spoznala šele v teku snemanja filma Zajeti v izviru – slovenski otroci Lebensborna. Vedela je, da njeni pravi starši niso bili Nemci, kot so ji vse življenje govorili, temveč Slovenci iz Rogaške Slatine. Šele med snemanjem filma in obiskom v rodni Rogaški Slatini pa je Ingrid pred kamero izvedela, da je njena mama že ob zamenjavi slutila, da otrok, ki ga je po izginotju prejela nazaj, ni njena hčerka, a v tistem času ni imela možnosti, da bi to dokazala ali karkoli spremenila. To je Ingrid strlo.
Povsem razumljivo je, da Ingrid svoje življenje opisuje kot iskanje odgovorov na vprašanja, ki jih je imela že od otroštva. Pravi: »Do svojega 59. leta nisem vedela, kdo so moji biološki starši. Že kot otrok sem se spraševala: Zakaj nimam rojstnega lista? Zakaj sem brez državljanstva? Zakaj sem imela dve imeni? Zakaj sem odraščala pri rejniških starših? Tudi ko sem prvič prišla v Rogaško Slatino, kjer sem bila rojena, so se pojavila nova vprašanja: Zakaj prebivalci niso vedeli za zločine, povezane z odvzemanjem otrok? Zakaj me moji biološki starši niso iskali? Zakaj o tem niso govorili? Razlogi za to molčanje so mnogoteri – strah, tabu, nemožnost izražanja. Ampak, o tem je treba govoriti, tudi 80 let kasneje!«
Ingrid opozarja, da so zločini, ki so jih ljudje doživljali med drugo svetovno vojno, še vedno prisotni tudi danes. Kot pravi, njena izkušnja ni osamljena: »Program Lebensborn je prizadel na tisoče otrok. Danes pa se podobna zgodovina ponavlja. V Ukrajini smo priča ugrabljanju otrok, ki jih odpeljejo v Rusijo. Pomembno je, da te zgodbe pridejo na dan, da se o njih pogovarjamo, saj le z odprtim dialogom in spodbujanjem zavedanja lahko preprečimo, da bi se zgodovina ponovila.«
Posebni predfilm »Ime na steklu« o obisku Ingrid v Šolskem centru Rogaška Slatina
Pred obema projekcijama dokumentarca je bil predvajan tudi kratek predfilm, ki prikazuje obisk Ingrid von Oelhafen v Šolskem centru Rogaška Slatina leta 2021. Med snemanjem dokumentarca »Zajeti v izviru – slovenski otroci Lebensborna« se je Ingrid namreč vrnila v Rogaško Slatino, kjer je obiskala dijake v steklarski delavnici. Poklic steklarja je nekoč opravljal tudi njen oče Johan Matko. Dijaki so ji pripravili ganljivo darilo – spominski stekleni krožnik, ki so ga sami izdelali v njeno čast. Obenem so si dijaki ogledali tudi prvi film, v katerem je predstavljena njena zgodba »Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci« in izrazili globoko hvaležnost, da živijo v času miru. Dijaki so takrat izrazili tudi uvid, kako pomembno je za človeka, da ima svojo družino, da občuti sprejetost in pripadnost, da se zaveda svojih korenin.
O pomenu odstiranja tančic skrivnosti tako pomembnih zgodb je spregovorila tudi mag. Dubravka Berc Prah, ravnateljica Šolskega centra Rogaška Slatina: »Druga svetovna vojna je pustila neizbrisne sledi na življenjih mnogih. Priča smo zgodbam, ki odpirajo vprašanja o izgubi, identiteti in iskanju korenin, kot je Ingridina zgodba. Dijaki našega centra so se imeli priložnost srečati z njeno pripovedjo in skozi ta stik začutiti, kako pomembno je, da ima človek svojo družino in občutek pripadnosti. Veseli smo, da lahko tudi mi prispevamo k širjenju zavedanja o teh zgodbah in pomembnosti mirnega sobivanja.«
Kot pravi Ingrid von Oelhafen, pa njeno sporočilo ne zadeva le ljudi v Rogaški Slatini, temveč tudi Slovenijo, Nemčijo in ves svet! »Nisem osamljen primer; veliko je prizadetih, ki so doživeli enake izkušnje in prav je, da se o tem govori,« je prepričana Ingrid, ki je poudarila, da je hvaležna Slovencem za vso prijaznost in zelo ganljiva srečanja: »Posebno hvaležna pa sem Nataši, ki mi je veliko povedala o moji družini in me seznanila tudi s tremi sestričnami.«
Ingrid von Oelhafen je članica Društva taboriščnikov slovenskih ukradenih otrok, kjer se vsako leto, če je le možno, udeleži spominskega srečanja na 1. osnovni šoli v Celju. Prav tam je bilo namreč avgusta 1942 od staršev nasilno odtrganih 650 slovenskih otrok, starih do 17 let. Otroke so ukradli in odpeljali v Nemčijo v taborišča za ponemčenje. Ingrid – Erika je bila kot »visoko rasno ocenjeni dojenček« izbrana za elitni program Lebensbornov v Kohren-Salisu pri Leipzigu.
Podobno usodo »otroka« Lebensborna je doživelo še 30 slovenskih dojenčkov, za sedem od njih še danes ne vemo, kje so.
