Kolesarska steza ob naravovarstvenem Bobrovem centru v okolici Rogaške Slatine je bila v lanskem letu prizorišče za marsikoga neobičajnih prizorov. Običajni kolesarji so se srečevali s kolesarji na posebnih kolesih. Šlo je za osebe z invalidnostjo, ki so pod vodstvom zaposlenih v Zavodu Uvid spoznavali užitke vožnje.
Eno od poslanstva Zavoda Uvid iz Rogaške Slatine, ki se ukvarja z osebno asistenco, je namreč, da želijo kolesarjenje omogočiti vsem. Osebam z invalidnostjo omogočajo, da lahko svoj prosti čas preživljajo dejavno in v naravi. To jim je uspelo tudi s sredstvi v okviru projekta Erasmus+ »Opolnomočenje oviranih za aktivnosti v naravi«.
Prilagojena kolesa so širša od običajnih, zato je za uporabnike pomembna urejena pot, kot je npr. kolesarska povezava ob Sotli. Je namreč ločena od glavne ceste, pretežno ravninska, urejena pa so številna počivališča in obračališča, na katerih je mogoče posedeti v naravni senci in obrniti prilagojeno kolo.
Kot so zapisali pri Zavodu Uvid ni invalidnost tista, ki za osebe z invalidnostjo predstavlja največjo oviro pri tem, da bi lahko življenje živeli kot vsi drugi – samostojno, neodvisno in aktivno. Vse to je mogoče tudi za nekoga, ki je na invalidskem vozičku, ima amputirano roko, živčno-mišično okvaro, je slaboviden ali ima katerokoli drugo invalidnost. Potrebno je le poskrbeti za to, da okolje prilagodimo na način, ki omogoča kompenzacijo za tisto, česar oseba z invalidnostjo zaradi svoje oviranosti ne zmore.
Tako velja tudi za športne aktivnosti. Telesna dejavnost je več kot samo športanje za zabavo ali grajenje mišic. Pomaga pri zmanjševanju tveganja za kronične bolezni in vzdrževanju zdrave telesne teže. Stimulira nastanek živčnih prenašalcev, ki so pomembni za dobro počutje. Povezana je z boljšim spanjem in delovanjem možganov. Poveča našo učinkovitost in nas napolni z energijo. Skupinska telesna aktivnost, kot je na primer kolesarjenje v družbi, pomembno prispeva tudi k tkanju in vzdrževanju socialnih povezav.
Kolesarjenje oseb z invalidnostjo tako ni namenjeno vzbujanju sočutja, temveč premagovanju kilometrov. Cesta se ne ozira na naše izzive, ampak je tam, da jo prevozimo; vsi mi, ne glede na to, kdo smo in kakšne so naše oviranosti.
Prav kolesarska steza, ki vodi mimo Bobrovega centra, je postala steza, na kateri se verjetno vozi največ oseb z invalidnostjo v Sloveniji, tudi takih, ki niso kolesarile že več desetletij ali pa celo še nikoli.
V Zavodu Uvid so se povezali z Društvom Sožitje Obsotelje in Kozjansko, Območnim društvom invalidov Zgornje Posotelje, Varstveno delovnim centrom Šentjur – enoto Šmarje pri Jelšah ter šolo za otroke s posebnimi potrebami iz Krapinskih Toplic, kolesa pa uporabljajo tudi njihovi uporabniki in osebni asistenti.
Ljudje, ki ne zmorejo samostojno upravljati s kolesom (recimo zaradi slabovidnosti ali motorične nezmožnosti), lahko kolesarijo v paru na vzporednem tandemu. Tisti, ki potrebujejo več podpore pri stabilnosti, lahko uživajo na triciklu. Tudi če je nekdo na invalidskem vozičku, se lahko zapelje s kolesom, na katerega je mogoče naložiti invalidski voziček. Čeprav oseba z invalidnostjo v tem primeru ne poganja pedal, pa ima priložnost izkusiti tisti spektakularen občutek drvenja skozi naravo, ko se čutimo eno z vetrom, ki nas spremlja.
Ljudje z invalidnostjo kolesarijo – ne za to, da drugim dokažejo, da zmorejo kolesariti, ampak da pokažejo, kako neustavljivi so. Invalidnost zanje morda spremeni način, kako prekolesariti pot, ne spremeni pa cilja.
