V starosti 96 let je v Domu starejših Šentjur preminil Jernej Borovnik. Poleg učiteljevanja na kmetijski šoli je za sabo pustil pečat hranitelja ljudske dediščine, prav tako pa je napisal knjigi o bivanju Slovencev v ustaških koncentracijskih taboriščih na Hrvaškem.
Rojen je bil v družini s kar 15 otroci v vasi Lipa pri Frankolovem, po pridobitvi agronomske izobrazbe pa ga je poklicna pot zanesla v Šentjur.
Vsa leta svojega aktivnega življenja je pridno zapisoval vse, kar se mu je zdelo pomembno za kraj ali celotno Slovenijo. Veliko tega je strnil v svojih dveh knjigah, Vrnitev in Spomini Slovencev na Jesenovac, Staro Gradiško in Lepoglavo.
Njegovo veliko družino so Nemci namreč leta 1941 izselili na Hrvaško, kjer se je Jernej, tako kot njegovi bratje, kmalu pridružil partizanom. Leta 1943 so ga ujeli ustaši in ga po mučenjih in zasliševanjih v ustaških in gestapovskih zaporih odvlekli v hrvaški koncentracijski taborišči Stara Gradiška ter Jasenovac. Ko se mu je pozneje po spletu okoliščin uspelo rešiti iz ustaškega pekla, se je znova pridružil partizanskim brigadam, ki so proti koncu vojne osvobajale jadranske otoke.
Njegov opus zajema tudi pet pesniških zbirk. Zapisani spomini in pesmi predstavljajo ljudsko blago, ki prijazno oživlja pristno slovensko starožitnost, ki danes žal prehitro izginja. Leta 2010 je izdal knjigo 100 slovenskih ljudskih pesmi o vinski trti in zdravičkah, s predstavitve pa si lahko ogledate naš takrat prispevek z videom (klik!)
Svojo literarno kariero je zaključil leta 2013 z zbirko aforizmov Igrarije misli in besed.
O svoji taboriščni izkušnji je pripovedoval tudi za francosko nacionalno televizijo, v svojem dolgoletnem bivanju v šentjurskem domu starejših pa je bil znan po bistrem umu še v izredno visoki starosti.
