Na današnji dan je leta 2004 je v Ljubljani umrl Jože Šmit, pesnik, prevajalec, urednik in novinar. Rodil se je 1. februarja 1922 v Tlakah pri Rogatcu.
Svoja otroška leta je preživljal v majhni vasici, imenovani Tlake pri Rogatcu. Njegova rojstna hiša je bila kasneje prenesena v Rogatec in spremenjena v muzej na prostem. Že kot otrok je rad bral in pisal. Bil pa je tudi zelo šibkega zdravja. Kot predšolski otrok je prebolel vse otroške bolezni, ko pa bi moral iti v šolo, si je zlomil nogo. Naravnal in imobiliziral mu jo je kar oče sam, in to tako spretno, da pozneje ni imel nobenih posledic.
Njegova nadarjenost in želja po branju sta mu odprla pot v gimnazijo. Kljub temu, da so bili doma pobožni in so pričakovali, da se bo odločil za duhovništvo, je leta 1941 maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Že kot dijak je začel pisati in objavljati pesmi, za katere je prejel tudi prvi honorar. V letih 1942-1943 je študiral gozdarstvo na Dunaju. Tamkaj se je družil z drugimi slovenskimi študenti, predvsem tistimi, ki so bili dejavni na področju kulture.
Zaradi okupacije ni mogel nadaljevati študija, zato se je vrnil v domovino. Potem so ga mobilizirali Nemci in poslali v Normandijo. Na fronti je bil tri dni, potem pa je pobegnil k Angležem in se preko njih pridružil slovenski prekomorski brigadi. Svojo mladostno izkušnjo je izpovedal v pesmi Mladost, ki je ni bilo. Konec vojne je dočakal kot borec prekomorskih brigad. V tem medvojnem času mu je literarno ustvarjanje pomenilo edini stik z normalnostjo. Po osvoboditvi je v Ljubljani študiral primerjalno književnost in slavistiko. Svojo poklicno pot je začel kot novinar pri Kmečkem glasu. Pozneje je bil lektor pri Mladinski knjigi in urednik mladinske periodike. V tem času je tudi intenzivno pisal in prevajal. Pesmi je začel objavljati 1938. leta. Svoja razpoloženja je izražal v dvokitičnih pesmih, pozneje pa je pisal tudi ironične verze na račun dogajanj v družbi. Skozi prebiranje njegovih pesmi se začuti njegova močna vez z naravo, izročilom človečanskih in pesniških vrednot. V iskreni pesniški govorici, prostem stihu in jasnih podobah govori o mladostnih občutjih, razmišlja o življenju in novem času, izpoveduje domovinska in ljubezenska čustva. Njegov čustveni svet prepletajo razumska spoznanja o človeku in življenju, hrepenenje po domačem kraju, po mladostni sreči in spomini na vojno. Prav to njegovo hrepenenje pa ga je velikokrat popeljalo nazaj v otroški svet, kjer je pisal tudi za otroke. Zmeraj jim je hotel povedati kaj lepega, nagajivega, duhovitega, nekaj takšnega, kar je tudi sam ljubil v otroških letih. Ko mu je bilo najhuje, je tudi sam pisal pravljice, da bi mu bilo lepše in bolje. Prevajal je tudi leposlovje iz latinščine, romunščine, nemščine in srbohrvaščine, zaslovel pa je predvsem s prevodi rimskega pesnika Katula. Ustvaril si je tudi družino. Zadnja leta svojega življenja je bil zelo bolan, predvsem ga je pestila močna luskavica.
Za dosežke na področju otroške in mladinske književnosti je leta 1970 prejel Levstikovo nagrado. Za svoje delo je prejel Kajuhovo nagrado.
Zapisala: Jerneja Medved
Vir: Kamra.si
