Osnovna šola Šmarje pri Jelšah je ob sobotnem Šmarskem športnem dnevu gostila nekdanjega smučarskega skakalca Ceneta Prevca, s katerim so opravili tudi spodoben intervju. Na šoli namreč izvajajo izbirni predmet, povezan z novinarstvom.
Ker gre za enoletni predmet, nadebudni mladi novinarji po dobrem mesecu šole še niso toliko vešči novinarskih veščin. Zato je mentorica Branka Đaković za sobotni dogodek izbrala sedmošolko Lili Jazbec, ki je od lanskega leta vključena v interesno dejavnost šolskega radia.
Nekdanji smučarski skakalec in dobitnik srebrne medalje na ekipni tekmi zimskih olimpijskih iger v Pekingu leta 2022 je z veseljem odgovoril na vprašanja, ki mu jih je postavila Lili. Objavljamo njun pogovor.
Danes ste znan športnik, nekoč pa ste bili učenec katere šole?
Hodil sem na Osnovno šolo Železniki. Gre za še nekoliko manjši kraj, kot je Šmarje pri Jelšah, z mojega konca na Gorenjskem. Sestavljeni smo bili na zelo podoben način kot ste vi v Šmarju, torej s podružnicami. Sam sem najprej obiskoval eno izmed podružničnih šol, nato pa sem ob prehodu v šesti razred začel hoditi v Železnike.
Kako ste usklajevali svojo šolsko in športno pot?
V času osnovne šole to še ni bilo tako težko, treningi so bili večinoma popoldne, zjutraj pa sem pridno opravil s šolo. Sam sem bil takšnega razmišljanja, da prej kot bom opravil z domačo nalogo, prej bom prost, zato sem jo včasih delal kar na avtobusu ali pa že na avtobusni postaji, da sem lahko potem doma pred treningom ušpičil še kakšno traparijo. Velikokrat je bilo treba skuhati kosilo, potlej pa so me starši odpeljali na trening in zvečer domov. Če sem se dovolj hitro spravil v pižamo, sem si pogledal še kakšno zanimivo stvar na televiziji in se kaj novega naučil.
Pri katerem predmetu ste se najbolje počutili?
Meni je bila zelo všeč kemija. Bil sem eden izmed tistih, ki so bili najbolj veseli, če je šlo kaj narobe pri kemiji. In enkrat je bilo tako, sam sem bil navdušen, učiteljica ne ravno, ampak tista majica, ki sem jo takrat nosil, je še vedno vsa potacana, dobesedno zažrte so tiste kemikalije vanjo, ampak ostaja z mano.
Sama rada preberem kakšno knjigo, kakšne pa so vaše bralne navade?
V osnovni šoli sem bil veliko bolj priden, ko pride do tega. Priznam, da si ne vzamem časa, sem se pa potrudil, da imam trenutno na nočni polici eno knjigo, da vsaj pred spanjem preberem kakšno stran, predvsem tudi zaradi tega, ker ves dan tekam naokoli s telefonom. Ko sem v osnovni šoli naletel na ta pravo knjigo, sem še tistih pet minut med odmorom izkoristil za branje. Mami me je enkrat okregala, ker je zvedela, da sem še na pločniku na poti iz šole bral knjigo, ker je bilo tako zanimivo. Sem eden tistih, ki obožuje Harryja Potterja in njegove knjige.
Naši učitelji se iz dneva v dan ukvarjajo z učnimi načrti in tem kakšni bi morali biti, tudi mi učenci pa se pogosto pogovarjamo kakšno šolo si želimo. Kakšen pa je vaš pogled na to?
Šola takšna, da vam ni dolgčas, da vam predstavi čim več stvari, ki jih ta svet premore. Sicer nikoli ne bomo prišli do tega, da boš spoznal čisto vsako stvar, ampak že recimo to mi je zelo všeč, kar so ustvarili to soboto, in sicer povezovanje v skupino, kjer ste lahko izvedeli kaj se dogaja tukaj v okolišu. Ko pride do samih učnih procesov, so na začetku še vsi predmeti zelo zabavni, potem z leti, vsak razred višje, postanejo malo težji, zato se začneš počasi spraševati kaj mi bo tega treba, ampak povem vam, da je to zelo dobra stvar za navade in splošno razgledanost. Osnovna šola je temelj, da boste lahko naprej gradili svojo izobrazbo.
Če bi morali postati učitelj določenega predmeta, kaj bi učili?
Bil bi učitelj kemije, ker mi je zelo všeč. Rad bi naredil pouk kemije izredno zanimiv, z ravnateljem pa bi vedno iskala tisto glavno mejo do kje še lahko kakšno stvar ušpičimo v laboratoriju in do kje ni več varno.
Vedno izpostavimo rezultate, ki odlikujejo športnika. Zdi se mi, da premalo izpostavimo lastnosti, ki vodijo do uspeha, ki ga športnik doseže. Katere so tiste ključne lastnosti?
Srebrna medalja z olimpijskih iger mi niti ni tako velik uspeh v primerjavi z najdaljšim osebnim skokom, ki sem ga dosegel v Planici (246m, Planica 27. marca 2022, op. a.). Ko pride do samih lastnosti in ko pogledam za nazaj, mislim, da sta veliko prispevala moja starša. Za njiju je bilo povsem normalno vstajati ob šestih zjutraj in nato vse do večera delovati brez kakšnega večjega premora. In ko imaš enkrat starša s takšno mentaliteto, ti postane povsem normalno, da si tudi ti takšen. Iz tega vidika nam je šlo zelo dobro v šoli, kljub treningom smučarskih skokov, atletike, akrobatike in folklorne skupine. Tako sem se navadil delavnosti, hkrati pa sem postal zelo težek do sebe, torej nisem bil zadovoljen z vsakim dosežkom, ki mi je uspel. Vedno sem želel biti še boljši, z delavnostjo pa se navadiš, da moraš kdaj stisniti zobe, da kam prilezeš. To so stvari, ki mislim, da so ključ do športnega uspeha.
Srebrna medalja z olimpijskih iger mi niti ni tako velik uspeh v primerjavi z najdaljšim osebnim skokom, ki sem ga dosegel v Planici.
Kam vas v prostem času zanese pot?
Zelo različno, tokrat me je v Šmarje pri Jelšah, sicer pa na kakšen okoliški hrib. Zelo rad pobegnem v hribe, tam je po navadi mir, hitro pa srečaš tudi kakšnega prijetnega človeka. Razgledi iz višjih območij so zame kot neka meditacija.
Kako ste se začeli zanimati za smučarske skoke?
Ko sem bil prvošolček, oče ni vedel kam naj gre z mano, bil sem namreč kar lump in prepoln energije, zato me je, ko je moral v Kranj na trening po brata Petra, raje vzel s seboj, kot da me pusti doma za dve uri. Bila je zima in v skakalnem centru je bilo enkratno videti ostale kako se smučajo po skakalnici ter se zabavajo, zato sem rekel očetu, da bi tudi jaz rad to počel. Vpisal je še mene, začel sem skakati, vse skupaj pa mi je postalo še bolj zabavno. S časom pridobiš ljubezen od samega športa, predvsem pa do tistega občutka v zraku in to še vedno tli, čeprav sem nekako profesionalno že zaključil. Veselje do samega športa mi bo za vedno ostalo.
Koliko dosežkov ste osvojili in na katerega ste najbolj ponosni?
Za dosežke pravim, da so minljiva zadeva. Ko enkrat dosežeš nekaj, je nato že isti sekundo to zame preteklost. V Svetovnem pokalu sem bil tretji, ampak ti rezultatski dosežki so zelo minljiva stvar. Veliko več mi pomeni najdaljši polet v Planici, ko sem skočil 246 metrov. Še bolj zabavno je bilo v Vikersundu na Norveškem, ko sem kot predskakalec postavil drugo daljavo tistega vikenda.
Kako se pripravite na smučarski skok in kakšni so občutki, ko preskočite tako dolge razdalje?
Na sam smučarski skok se pripraviš enako kot pri ostalih športih, torej najprej se ogrejem. Za tem opravim preventivne vaje, se pravi gimnastične vaje, če gre kaj narobe, da se ne polomim. S trenerjem opraviva tudi imitacijo, to je tisto, ko me trener lovi na roke, da dobim že na tleh malo občutka za kasneje. Za konec se še pripravim v opremo, se odpeljem na vrh in skočim. Kar se tiče občutkov v zraku zelo rad naredim primerjavo. Dobri možje decembra nosijo darila, ampak tisto jutro, ko nas pričakajo darila, imamo v sebi takšen super občutek. Če ta občutek pomnožimo s sto, potem dobite odgovor na to kako je meni v zraku.
Kar se tiče občutkov v zraku zelo rad naredim primerjavo. Dobri možje decembra nosijo darila, ampak tisto jutro, ko nas pričakajo darila, imamo v sebi takšen super občutek. Če ta občutek pomnožimo s sto, potem dobite odgovor na to kako je meni v zraku.
Ne samo doma tudi širše gledano se ljudje trudijo, da bi se ukvarjali več s športom. Mislim, da bi vaše spodbudne besede sedle mnogim izmed nas. Kaj bi dejali vsem prisotnim?
Predvsem dovolite si v popoldanskem času, ko opravite vse obveznosti za šolo in če starši pustijo, oditi malo ven pa kaj pogruntati, si malo umazati kolena, s čimer ni nič narobe, vse se da oprati. Malo raziskujte kaj je okrog vas, če vas kaj zanima, kakšen šport, bodite pripravljeni staršem večkrat izraziti željo. Prvič vam mogoče ne bodo verjeli, drugič tudi mogoče ne, petič pa si bosta vaša starša počasi že mislila, da pa bi se res radi ukvarjali s tem športom.
Če si nekaj res želite, potem izrazite to željo dovolj močno in se vam bo mogoče uresničila. Morate pa biti pripravljeni tudi sami potem vložiti trud v to. To ne velja le za šport, seveda velja to tudi za glasbene vode. Glasba in šport sta mi zelo podobni zadevi, oboje potrebuje ogromno ur vaje, če želiš z vsakim dnem postati boljši. Tudi katerokoli drugo področje, ki vas zanima, samo raziskujte.
