Alenka Rebula v Šmarju pri Jelšah; foto: Bogdan Rahten
V seriji psiholoških večerev je šmarska knjižnica prejšnji mesec gostila pesnico, pisateljico in strokovnjakinjo na področju psihologije, Alenko Rebula.
Lepo napolnjen avditorij; foto: Knjižnica Šmarje pri Jelšah
Spodnja dvorana kulturnega doma je bila, kljub že podaljšanim dnevom, premajhna za vse zainteresirane, tako da so enourni dogodek prestavili v veliko dvorano.
Uspešna avtorica je svoje predavanje z naslovom “Veselje do življenja” sproščeno opravila kar sede z odra in tudi s tem poskrbela za dodatno sproščenost.
Na začetku je marsikomu odleglo, ko je Rebula dejala, da se je sama zelo bala življenja in se delala zelo korajžno. Preobrazba je bila dolga, pri čemur si je pomagala z metodo Vera vase. Njena avtorica Josipa Prebeg sedaj nastopa kot soavtorica njenih knjig.
V nadaljevanju nekaj glavnih misli s predavanja, ki se je zaključilo z dolgim aplavzom.
Alenki Rebula je prijalo, da se predavala sede z odra; foto: Knjižnica Šmarje pri Jelšah
Če živimo brezdušno življenje to tudi čutimo, zato potrebujemo to prepoznati in spremeniti. Ko začutimo zagon po rasti, se nekaj premakne v nas.
Ljubezen nikoli ne smemo tretirati kot muko, npr. z besedami “Vse naredim zate”. Mi s tem pogojujemo, nasprotna stran pa ob tem začuti težo. Različna bremena: krivda, strah, sram,… nam ne pustijo živeti. Če tega ne predelamo, bomo vedno tovor vlačili s sabo. Prav tako tudi na moremo nečesa kar tako pozabiti, kot nam včasih svetujejo, saj smo bitja spomina, kajti vse se usede v nas. In kar smo bitja pravičnost, to v nas zahteva, da nekaj naredimo.
Prav tako je povsem drugače, če stvari počnemo v lahkotnosti in pri tem nam veliko pomaga nežen dotik. To je dobro orodje za prenos ljubezni, kot nekakšna infuzija življenja. Mi se umikamo dotiku, ker smo tako vzgojeni. Dotik človeka, ki trpi, je nekaj, kar ne poznamo zares v naši kulturi, pa je to nekaj najbolj zdravilnega. Smo namreč bitja, ki se celijo v dotiku. To je tudi način podpore, ko začutimo, da nekdo verjame v nas in nam pomaga. Imamo odpor, da bi drugim odprli vrata, da bi videli, da nam je hudo, nismo bili tako naučeni. Bližina ljudi zdravi na mogočen način. Jo znamo dati/sprejeti?
Med snemanjem videopogovora z našim nekdanjim sodelavcevm Žigom Lahom Koštomajem; foto: Knjižnica Šmarje pri Jelšah
Imamo odpor, da bi drugim odprli vrata, da bi videli, da nam je hudo, enostavno nismo bili tako naučeni in tako ostajamo na mestu, čeprav je rešitev tako enostavna.Smo neverjetno polni zadržane ljubezni, na drugi strani pa je npr. otrok je poln ljubezni, a ga potem nezavedno zatrejo.
Podpora je, da nekdo verjame vate in ti pomaga, ampak da te ne spreminja. Potrebujemo sprejem, izkušnjo tega (npr. tukaj sem zate, samo poslušanje – tako doživimo sprejem).
Problem pri sprejemanju je, da nekaj hočemo svetovati, namesto zgolj poslušati. Starši večkrat otroke vlačijo k psihologom, pa jim ne dajo sprejema. Potrebujemo se naučiti žive pozornosti (zanimanje, zaupanje). Zaskrbljen pogled ni ljubezen. Že na tej točki lahko veliko spremenimo, če namesto tega čutimo in izrazimo zaupanje.
Nikomur ne moremo na hitro povedati, kako smo, ko nas to vprašajo, zato je potrebno vzpostaviti tovrstne okoliščine. Ko je nekomu važno zame, mi odleže. Seveda je treba biti moder in da ne navalimo na nekoga, ki je ob nas, npr. bližnjega, saj jih podzavestno predmetimo.
Naše veselje do življenja je povezano s tem, da delimo lepe stvari, ki jih vidimo, čutimo, … Učimo se čutiti, kar je res, ne, kar je v glavi (npr. strah, da ne bomo ustrezali) in to povejmo, najprej sebi. To je pot do avtentičnosti.
Ljubezen ni sentimentalna zadeva, ki stoji na mestu, temveč je živa, zato je to posebna izkušnja vsakega posameznika. Treba je ugotoviti na kateri način čutimo ljubezen. Dostikrat ne čutimo stvari, ki so pomembne za najbližje.To si rabimo povedati, ker nekdo na drugi strani čuti drugače in ne more ugotoviti, kaj si mislimo. Vprašamo enostavno, kdaj ti je bilo ob meni lepo? V resnici se v odnosih hranimo, to nam da moč, da smo v ljubezni
Vprašajmo se brez česa ne moremo, da se veselimo življenja. Kvaliteta življenja je, kako opaziš v sebi vire veselja. To je treba početi vsaj pol ure na dan, če ne, je to brezdušno življenje. Dajmo prostor ljudem in stvarem, ki so nam pomembne in da to znamo braniti.
Veselje do življenja ne zaživi samo, ko se zgodi nekaj čudovitega, ampak tudi kadar kdo name zlije negativo, da začutimo svojo moč ljubezni, da zmoremo odziv, da se odzovemo drugače.
Kdor zna biti hvaležen, je bolj povezan z življenjem. Mi moramo biti oplojeni, da cvetimo (kot drevo). Vprašajmo se, s čim lahko prispevamo k lepšemu svetu. Rabimo zdraviti družbo z besedami in dejanji. Najprej rabimo s sabo govoriti resnico.
