Na današnji dan leta 1937 se je v Ljubljani rodil Edvard Goršič, glasbenik in zborovodja. Umrl je 18. junija 2002 v Celju, v svojem življenju pa je bil aktiven tudi v Šentjurju.
Rojen je bil v Ljubljani kot najstarejši sin očeta Edija, ki je bil nadarjen za glasbo in šport, in materi Mariji, znani gledališki igralki. Leta 1946 se je družina s tremi sinovi preselila v Celje. Sin Edi je nadarjenost za umetnost – še posebej glasbo, in za šport podedoval po obeh starših. Oče mu je zgodaj kupil harmoniko in Edi je kasneje prišel v uk k znanemu harmonikarskemu pedagogu, učitelju Cirilu Rakuši. Šolanje je kasneje nadaljeval na klavirskem oddelku glasbene šole in na celjski gimnaziji. Glasbeno je postajal znan z nastopi na celjskem radiu in v ansamblu, ki ga je osnoval že v gimnazijskih letih.
V Ljubljani je najprej poskusil s študijem romanistike, potem pa se je preusmeril v študij glasbe. Že v času študija se je usmerjal v zborovsko glasbo, kot absolvent pa je v letu 1960/61 začel voditi celjski pevski zbor France Prešeren. Vodil ga je vse do leta 1995, torej 35 let. V tem času je zbor kvalitetno rasel in prejel številna domača in mednarodna priznanja. Januarja 1992 je zbor celo prepeval na avdienci pri papežu Janezu Pavlu II. Leta 1968 je Edi Goršič postal prvi učitelj harmonike na Glasbeni šoli Šentjur, kasneje pa je šolo vodil 24 let, hkrati pa vodil tudi tamkajšnji Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev. Za svoje delo je prejel številna priznanja (Gallusova plaketa leta 1995), v letu 1999 pa se mu je oddolžila tudi mestna občina Celje s srebrnim grbom.
Zlasti v zadnjih letih se je Edvard Goršič uveljavil tudi kot glasbeni kritik in publicist. S to zvrstjo svojega dela je raziskoval celjsko glasbeno kulturno dediščino od preloma stoletja do današnjih dni (poglavje Celjsko glasbeno življenje v zborniku Trideseta leta na Celjskem, Kronika ob 100–letnici Celjskega pevskega društva in številni članki v celjskem Novem tedniku na temo glasbe).
Ob 150. obletnici rojstva in 70. obletnici smrti skladatelja Antona Schwaba je napisal monografijo, v kateri je zbral tudi njegove notne zapise. S tem je javnosti nekoliko predstavil skladatelja, ki je bil glede na ostale člane te glasbene družine nekoliko zapostavljen, hkrati pa slovensko zborovsko literaturo obogatil z mnogimi, delno ponarodelimi Schwabovimi pesmimi. Ob izidu knjige je tudi pripravil celovečerni koncert Schwabovih pesmi v izvedbi Celjskega pevskega društva in posnel zgoščenko, s čimer je to glasbo predstavil širši javnosti.
Vir: Kamra.si
