S slovesnosti na Teharjah v spomin pobitih: zlo se prenaša iz roda v rod

2. 10. 2022 22:26

V spominskem parku Teharje, ki stoji na mestu nekdanjega taborišča, je v nedeljo potekala slovesnost v spomin na izvensodno pobite ljudi, ki jih je komunistična oblast postrelila in zmetala v rudniške jaške ter tankovske jarke v času neposredno po 2. svetovni vojni.

Na slovesnosti, ki sta jo pripravili Nova Slovenska zaveza in Župnija svetega Martina na Teharjah, je maševal generalni vikar celjske škofije Rok Metličar, po maši pa je zbrane nagovoril predsednik zaveze dr. Matija Ogrin. Dejal je, da na Teharje prihajajo zato, ker so teharski trpini bili vključeni v bit našega naroda, predstavljali so naš slovenski narod na poseben način.

Rok Metličar je, kot poroča Radio Ognjišče,  v pridigi dejal, da duhovniki, ki delujejo v krajih, kjer so se med in po drugi svetovni vojni dogajale grozote, po tolikih desetletjih na svoji koži občutijo, kako se zlo prenaša iz roda v rod. Dejal je tudi, da ima storjeno zlo vedno svoje posledice, njegova mreža pa da se naglo širi. Spomin na trpljenje in veliko zlo, ki je bilo storjeno, nas po njegovih besedah združuje v strahu pred zlom našega časa. To, da zlo, ki si tako rado nadeva obleko koristnega in dobrega, vedno znova poimenujemo, nas pred njim varuje, verjame Metličar.

“Danes, ko še posebej čutim svetost tega meni neizmerno dragocenega kraja, kjer smo zbrani pri sveti daritvi, želim na prošnjo pomnožitve vere odgovoriti z resnično zgodbo, ki je našla pot do mene in se me v zadnjih dneh močno dotaknila. V knjigi Palme mučeništva, ki opisuje zgodbe ubitih in pomorjenih slovenskih duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev ter nekaterih vernih laikov, je zgodba duhovnika Franca Kunstlja, ki je kljub mučenju z razmesarjeno, a dvignjeno desnico, še vedno delil odvezo sotrpinom, vsem obsojenim na smrt,” je navedel Metličar. Po njegovih besedah že nekaj desetletij tudi sam kot duhovnik sme podeljevati odvezo od grehov, kar razume kot dejanje neizmerne zdravilne moči.

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti.

Večino njih so brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Na mestu nekdanjega taborišča od leta 2004 stoji spominski park, ki pa je še vedno nedokončan, a je po mnenju teharske župnije premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili, še pišejo na Ognjišču.

 

 

R.Č.

Oznake:
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X