Občina Šmarje pri Jelšah je bila v prvem valu epidemije ena izmed žarišč koronavirusa. Pri obvladovanju razmer je veliko breme nosila civilna zaščita, ki je, kot tudi zdravstveni dom in dom upokojencev, za opravljeno delo prejela posebno priznanje občine.
Razlog za nagrado je zelo dobra organizacija, odzivnost, hrabrost, požrtvovalnost in človekoljubnost v času epidemije. Na pogovor smo povabili poveljnika štaba civilne zaščite Občine Šmarje pri Jelšah, Alojza Stoklasa.
Štab civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah je letos eden izmed prejemnikov posebnega priznanja občine. Kaj Vam to priznanje pomeni?
Ko sem dobil namig, da bomo predlagani za to občinsko nagrado, sem začutil da so ljudje v šmarski občini spoznali, da je civilna zaščita vložila svoj trud za obvladovanje razmer v prvem valu epidemije covid-19. Vsi člani štaba in tudi širše smo bili zelo veseli te nagrade. Ob tem pa sprejeli še eno večjo obveznost, s katero smo se zavezali, da bomo v primeru morebitne ponovitve zgodbe iz prvega vala, kar si ne želimo, poskušali razmere obvladovati enako oziroma še boljše. Nagrada nam pa seveda izredno veliko pomeni.
Občina Šmarje pri Jelšah je bila v prvem valu epidemije covid-19 ena izmed žarišč. Iz dneva v dan je bilo potrjenih več okužb. Kaj so bili tisti najtežji izzivi, s katerimi ste se ob tem srečali in kako ste jih reševali?
Glede tega je res, da smo bili eno izmed največjih žarišč oziroma morda celo največje žarišče v državi. V tistem obdobju smo strnili glave in po svojih najboljših močeh poskušali pomagati prebivalcem občine Šmarje pri Jelšah, Domu upokojencev v Šmarju ter Zdravstvenemu domu, ki sta se takrat znašla v hudi kadrovski stiski. Ob tem smo nekako poskušali umiriti javno življenje s čim lažjimi prijemi.
Ukrepi za to so bili zapiranje javnih površin, potem zaprtje osnovne šole. To se je potem izkazalo za eno izmed največjih potez v našem začetku. Kajti nihče od nas ni vedel točno, kaj ta bolezen prinaša, kakšne razsežnosti bo imela, kakšne bodo posledice pri nas v Šmarju. Pri tem pa so nam pomagali napotki, ki smo jih dobili od epidemiologov, NIJZ-ja in drugih strokovnjakov.
Kaj ste se iz izkušenj pri soočanju s prvim valom pandemije koronavirusa naučili in kaj so tista glavna spoznanja, ki vam bodo koristila pri obvladovanju situacije v prihodnje ?
Prva stvari, ki bi jo naredili, če bi se zopet pojavila okužba v kraju, je ozaveščanje občanov o nevarnostih, razsežnostih in posledicah te bolezni. Druga stvar je omejitev javnega življenja, pa ne mislim, da morejo biti zaprti ljudje v hišah ali stanovanjih, ampak večja druženja med ljudmi so absolutno najbolj nevarna stvar za prenos virusa. V tem primeru apeliram najbolj na našo mladino, starejši nekako gledajo na to, da se bodo držali varnostne razdalje in nošenja mask ter ostalih priporočil za preprečitev širjenja virusa. Svetujem, da se zabav in podobnih druženj ne udeležujemo ter jih niti ne organiziramo.
Apeliram tudi na gostinske lokale, da ustrezno prilagodijo prostore ter jih opremijo z razkužili in maskami. Če bi prišlo do novega vala moramo strmeti k temu, da bomo omenjene stvari tudi izvajali.
Več kot sto prostovoljcev se je javilo, da bi pomagali ljudem. Kaj Vam ta množičen odziv pove o ljudeh oz. sami družbi?
Prvo kar je, nas v štabu je osem, s pridruženimi člani pa 12. Tu je na nek način sodeloval tudi del občinske uprave. Videli smo, da teh stvari ne bomo zmogli sami. Kajti vemo, da ko je prišlo do ohromitve javnega prometa in do zaprtja trgovin ter uvedbe drugih ukrepov, so nekako negativno vplivali na naše prebivalce. Ugotovili smo, da zadeve ne bomo mogli obvladovati sami.
Potem je prišla ideja, da bi preko medijev poskušali k sodelovanju povabiti prostovoljce. Občani so se namreč na nas dnevno obračali. Na štabni telefon smo dnevno prejeli med 260 do 300 klicev. Moram povedati, da skoraj nihče ni nikoli poklical po nepotrebnem. Na odziv prostovoljcev sem bil prijetno presenečen in ob tej priložnosti bi se želel vsem zahvaliti. Saj se je v roku dveh dni nabralo preko 100 prostovoljcev različnih poklicev. Epidemija je dokazala, da ljudje še znajo stopiti skupaj, saj so se poleg prostovoljcev, na pozive o uvedbi ukrepov za zajezitev širjenja covid-19, odzvali gostinci, šole in drugi občani.
Katera izmed storitev, ki so jih opravljali tudi prostovoljci, so bile največkrat uporabljene ? Npr: psihološka pomoč za občane, pomoč za oskrbo starejših z živili, zdravili, pomoč svetovalnih delavk oš učencem?
Največkrat so bile opravljene osnovne storitve, kot je dostava oziroma prevoz hrane, saj smo dnevno raznosili okoli 65 obrokov hrane. Temu je sledil prevoz zdravil in prevoz osnovnih življenjskih potrebščin, ki so jih ljudje potrebovali, in vožnja ljudi na različne zdravniške preglede.
Predvsem se je vse vrtelo okoli tega, kar ljudje rabijo za osnovno preživetje. Tudi psihološko pomoč smo nudili, saj smo imeli 4 psihologe, ki so sprejemali klice.
S katerimi negativnimi čustvi in stiskami so se po vaših opažanjih najpogosteje soočali občani?
Najhujša stvar je bila omejitev gibanja v osnovi. Torej druženja ljudi med seboj. Hudo jih je prizadelo zaprtje objektov, ki jih posreduje občina.
Naenkrat smo bili občani občine Šmarje pri Jelšah v središču pozornosti cele Slovenije. Vendar se je pojavila stigmatizacija obolelih za covid-19 in na sploh samih prebivalcev. Postali smo skoraj nezaželeni v družbi. Kakšno je vaše mnenje o vsem tem? Zakaj je prišlo do takšnega odziva?
Tudi sam sem bil deležen te stigmatizacije, ogromno ljudi mi je povedalo, da ker je bila npr. družina obolela, ampak nekdo izmed njih ali pa sorodnik od njih, je prišel v Šmarje v trgovino, je bil nezaželen. Poznam primer, kjer so človeka iz trgovine v drugi občini spodili.
Dolgo časa po tem so o Šmarju govorili grdo. Pri nas situacija ni bila tako huda, ko je bila izpostavljena v medijih. Menim, da je medijsko pozornost pritegnila poteza župana, ki se je ob potrjeni okužbi na osnovni šoli odločil, da jo bo zaprl.
Ali se je vaše mnenje o covid-19, od začetka epidemije pa do zdaj morda kaj spremenilo? Kako dojemate covid-19?
Moje mnenje se ni spremenilo popolnoma nič. Covid-19 je zelo nevarna bolezen tako za mlade kot za starejše ljudi. Imel se priložnost za srečanje z obolelimi, ki so bili mlajši in starejši od mene.
Kaj bi sporočili tistim, ki pozivajo k nespoštovanju ukrepov za zajezitev koronavirusa, kot je denimo bojkot nošenja zaščitnih mask na zaprtih javnih prostorih in podobno?
Tem ljudem bi želel sporočiti, naj svoje mnenje spremenijo in razmišljajo tako, da bodo pomagali zajeziti širjenje bolezni.
Epidemija covid-19 je dokazala, da ljudje še vedno znajo in zmorejo pomagati drug drugemu. Kaj dobrega se je še izcimilo iz prvega vala covid-19?
Ko je prišlo do prvega vala covid-19, so ljudje solidarno stopili skupaj, saj je vsak vsakemu pomagal. Hkrati smo opazili, da tako kot smo si blizu z ljudmi, toliko smo si bili v prvem valu epidemija, tudi narazen. Držali smo varnostno razdaljo, srečanj ni bilo. Želel bi pohvaliti občane, ki so to hitro dojeli in to tudi upoštevali.
Kaj bi se zgodilo, če bi občina zopet postala eno izmed žarišč? Kaj bi bil vaš prvi korak za obvladovanje razmer?
Iz prvega vala covid-19 smo se ogromno naučili. Bistvo je, da si nekega ustavljanja življenja kot je bilo v prvem valu, ne moremo privoščiti. Iz prvega vala smo se toliko naučili, da bi nekatere ukrepe, ki so bili takrat uvedeni, tudi nadgradili.
A. Z.
