Šmarski dekan Tadej Linasi: starejši ljudje pravijo: “bila je vojska, ampak cerkve nikoli niso bile zaprte”

9. 4. 2020 19:12

Smo pred pragom največjega krščanskega praznika, velike noči, ki pa bo letos potekala drugače kot smo verniki vajeni. Občestvenosti, ki je bistvena, letos ne bo, z žalostjo v glasu pravi šmarski župnik in dekan, Tadej Linasi.

Z njim smo se pogovarjali o duhovniškem delu v enemu največjih slovenskih žarišč koronavirusne krize – v Šmarju pri Jelšah. Koliko sploh ob obstoječih omejitvah duhovniki lahko pristopajo do vernikov in obratno. V kakšnih stiskah se znajdejo ljudje, kaj lahko duhovniki prispevajo k lajšanju razmer v šmarskem domu upokojencev ter kako je maševati pred praznimi cerkvami  … tem za pogovor ni manjkalo.

Gospod Linasi, kako je v času koronavirusne krize biti duhovnik? Vaš vsakdan se je zelo spremenil …

Že ko smo študirali in potem odhajali na župnije, so nam dejali: »Nekaj smo vas pripravili, veliko stvari pa vas bo čakalo, na katere ne boste tako pripravljeni«. Ko včasih pri sv. Roku berem ta napis nad vrati zakristije o kugi leta 1645, si ob tem nikoli nisem mislil, da bomo kaj podobnega doživeli v sedanjih časih.

Ja, seveda, določene stvari so se tudi za nas duhovnike spremenile. Odpadajo obveznosti kot je verouk, razna srečanja s pastoralnimi skupinami … Ta čas človek zdaj  prerazporedi v druge stvari, za katere sicer zmanjka časa. Recimo pisarniška dela, preberem kakšno knjigo več, tudi molitve je več, skratka, čas skušamo zapolniti s stvarmi, ki sicer morajo čakati.

V šmarski cerkvi Marije Vnebovzete vsakodnevno mašujete, s prenosom preko Facebooka. Kako je maševati brez faranov, v tako rekoč prazni cerkvi? Kaj lahko video prenos prenese in česa ne more?

Včasih se z otroki pri verouku pogovarjamo o obisku maše, pa pravijo »saj gledamo po televiziji in poslušamo po radiu«. Ampak to je tako, kot če bi sedli za mizo in kosilo gledali po televiziji. Lahko je še tako dobro, a še vedno bi bili lačni.

Ampak kljub vsemu so, hvala Bogu, danes na voljo sodobni mediji, ki nam omogočajo, da smo vsaj tako povezani s farani. Ko smo dobili navodila, da se cerkve, v narekovaju, zaprejo, da bodo maše brez ljudi, smo vedeli, da to ne bo trajalo le kratek čas, le kakšen teden. Postalo nam je jasno, da bo tako tudi za veliko noč, pa tudi še kasneje. Ko smo se zavedli, da bomo maševali na takšen način, smo se odločili preko naše Facebook strani poskusiti, da bi Božja beseda, duhovno obhajilo, ki ga verniki lahko prejmejo, vsaj na takšen način prišla do ljudi. Je pa res, da ni tiste prave, realne navzočnosti prejema svetega obhajila.

Zdaj si sicer med tednom lahko vzamemo več časa, se nam nikamor ne mudi in zato so tudi maše malo daljše kot običajno. Ampak meni, pa tudi drugim duhovnikom, ki živimo pod isto streho, je predvsem mučno in hudo pridigati pred praznimi klopmi. Ko imaš pred seboj nekoga, ki ga nagovarjaš, je povsem drugače, kot pa da govoriš v kamero telefona in gledaš po prazni cerkvi. To nam je sicer nekaj novega, s čemer se moramo soočiti. Ni pa tako lahko, kot bi si kdo mislil.

Šmarska cerkev za razliko od katerih drugih po Sloveniji vendarle ni čisto prazna. Tukaj ste trije duhovniki, pri vas biva in ostaja tudi skupina pripravnikov na bogoslovje. Kakšen je vsakdan tega vašega razširjenega gospodinjstva?

Zdaj preizkušamo tudi naše kuharske in gospodinjske veščine in sposobnosti. Drugače smo duhovniki bolj ali manj jedli zunaj, pri družinah, fantje so hodili na kosilo v restavracije. Zdaj pa dan zjutraj začnemo s skupno molitvijo, potem gremo k maši in po njej si sami pripravimo zajtrk. Za kosilo si sami kaj skuhamo. Nemalokrat pa se pokaže tudi ta dobra šmarska duša; skoraj vsak dan kdo pokliče in vpraša, če kaj potrebujemo, če nam kaj prinesejo. In včasih nam tudi kaj skuhajo in nam dostavijo, ali pa gre kdo od nas iskat. Skratka življenje v naši hiši je vendarle malo drugače kot v katerem drugem župnišču. Kot dekan večkrat pokličem tudi duhovnike župnij, ki so v župnišču sami in ni jim lahko.

Mi smo vendarle trije duhovniki in nekaj fantov, ki se pripravlja za jesenski vstop v bogoslovje. Živimo v neki skupnosti in tudi maša poteka v tem ožjem občestvu. Eden izmed njih je zelo dober organist, tako da maše spremlja z orglami, zraven tudi pojemo, tako da bogoslužje in maše vendarle niso tako puste. Enako seveda velja tudi za življenje v hiši. Imamo privilegij, da je v župnijski hiši tudi kapela. In ko se je v Šmarju pojavil virus, smo se vprašali, kaj lahko mi kot duhovniki in tisti, ki se na duhovništvo pripravljajo, damo kraju. Ponudil sem se Civilni zaščiti, da sporočijo, če z naše strani kaj potrebujejo. Mi smo pa sklenili, da bomo več molili. Vsak večer pred izpostavljenim najsvetejšim v kapeli našega župnišča molimo za vse ljudi, ki so potrebni duhovnika, kakršnekoli pomoči, tolažbe, bližine. Predvsem pa molimo, da bi tako, kakor so bili Šmarčani nekoč že uslišani, v čast Vnebovzeti, svetemu Roku in svetemu Sebastjanu, ta epidemija vendarle čim prej minila.

Omenili ste, da med vami ostajajo propedevti – pripravniki za duhovni poklic. Kako to, da ste se odločili, da ostanejo v Šmarju ter da ob pojavu virusa v kraju niso šli domov, k družinam?

Znotraj hiše smo se pogovarjali, kaj napraviti. Virus se je počasi širil, morda v prvem trenutku niti nismo pomislili, da bo šlo tako na široko kot je. Ampak tu gre predvsem za nekaj drugega, kar velja tako za nas, duhovnike, kot za te fante. V spomin mi prihaja dogodek iz vojne v nekdanji Jugoslaviji, ko je v Banja luki bilo res hudo. In tamkajšnjemu škofu Komarici so takrat svetovali, naj zaradi lastne varnosti odide, a ni hotel, čeprav ga je k odhodu pozival sam nuncij.  A škof je želel ostati s svojim ljudstvom. Duhovniki ostajamo s svojim ljudstvom in tudi tem fantom, ki se na duhovništvo pripravljajo, je to neka potrditev, pot.

Eden izmed njih je rekel: “Ja kaj vse bomo doživeli v Šmarju”. In tudi to je ene vrste priprava na duhovniški poklic. Tudi takrat, ko se je treba na nek način izpostaviti – ne neposredno izpostaviti možnosti okužbe, ampak ostati tam v kraju, kjer si, je pomembno za kasneje v življenju. Ne moreš drugim ljudem reči, da se bomo zdaj preselili drugam, ko pa bo varno, se pa bomo vrnili nazaj. Tudi z našo prisotnostjo dajemo ljudem vedeti, da mislimo resno. Tako mi duhovniki kot fantje, ki se na duhovniški poklic še pripravljajo.

V teh izrednih okoliščinah so pogrebi zelo žalostni. Pri nas je v navadi, da ljudi pospremimo še zadnjič v cerkev in darujemo mašo. Zdaj vsega tega ni, kot ni pevcev, odigrane tišine … hudo je svojcem, pa tudi nam duhovnikom ni najbolj lahko.

Virus se v Šmarju posebej hitro širi med starejšimi v domu upokojencev. Kakšno duhovno podporo jim v teh razmerah sploh lahko nudite?

Ob normalnih okoliščinah Dom obiskujemo tedensko. Vsak četrtek imamo v kapeli Doma mašo, ne samo šmarski, temveč duhovniki s širšega območja. Enkrat mesečno, običajno ob prvih petkih, dva duhovnika obiščeva oskrbovance po sobah. Po vseh nadstropjih, tudi tiste, ki so gibalno ali drugače ovirani, da ne morejo k maši ali v kapelo. Ob drugačnih razmerah, recimo v decembrskem in januarskem obdobju razsajanja grip in drugih nalezljivih bolezni, pa smo z osebjem doma dogovorjeni, da tisti čas skušamo čim manj obiskovati dom, da tja ne bi prinesli česa nalezljivega, saj ti ljudje zdravstveno niso tako močni.

Zdaj sem se tudi sam spraševal, ali ima v teh okoliščinah smisel hoditi noter ter se o tem posvetoval tudi z drugimi duhovniki. Presodilo smo na sledeč način: ljudi, ki so v tem stanju, že poznamo. Veliko jih je bilo pri zakramentih obhajila, marsikdo tudi pri bolniškem maziljenju. In da bi zdaj še mi hodili v Dom in zdravstvenemu osebju oteževali skrb za potencialno okužene … upoštevajoč vse to smo presodili, da v tem trenutku fizično v dom ne vstopamo. Pač skušamo pomagati drugače; od časa do časa sem telefonsko na vezi z zaposlenimi, da jih povprašam, če kaj potrebujejo in podobno. Zadnja takšna stvar je bila, da sem jim dostavil duhovno versko čtivo, da ljudje, zaprti po sobah, dobijo vsaj duhovno literaturo in si na tak način krajšajo čas. Tudi pri današnji sveti maši smo še posebej molili za ljudi, ki so v domu.

Smo pa tudi v kontaktu s svojci. Kot vemo, se je nekaj ljudi v tem tednu poslovilo od tuzemeljskega življenja. Ko se kot duhovnik srečujem z otroki teh staršev, četudi so bili starejši, oče je še vedno oče, mama še vedno mama … moram reči, v teh izrednih okoliščinah so pogrebi zelo žalostni. Pri nas je navada, da je poleg pogreba tudi pogrebna maša, mnogo ljudi pospremimo še zadnjič v cerkev in darujemo mašo. Zdaj vsega tega ni, kot ni pevcev, odigrane tišine … hudo je svojcem, pa tudi nam duhovnikom ni najbolj lahko. Tudi mi se včasih čutimo nemočne, prizadete, žalostne. A kljub tegobam nekako skušamo dajati oporo tolažbe moči, upanja, vztrajnosti,  da tudi iz takšne stvari človek lahko potegne kaj za naprej, za jutrišnji vsakdanjik, za katerega upamo, da bo čim prej prišel.

Situacija je po svoje paradoksalna – človeških stisk, potreb po zakramentih kot sta spoved ali sveto obhajilo, je v takšnih razmerah nedvomno več. Duhovniki pa ste se – po navodilih škofov iz obojestranskih varnostnih razlogov – od ljudi morali fizično distancirati. Kako gledate na te omejitve in kako jih doživljajo verniki, ki iščejo duhovno oskrbo?

Veliko smo v telefonskih stikih. Pokličemo se med duhovniki, tudi sam pokličem ljudi. Zakonsko skupino smo recimo imeli preko video konference. Dvakrat je odpadla, nakar so zakonci predlagali takšen način. Seveda ni čisto tako, kot če smo v skupnosti navzoči.

Kar se tiče drugih stvari, je seveda vprašanje, kako se v teh duhovnih, verskih stvareh približati ljudem. Veliko smo se o tem pogovarjali; tudi šmarska cerkev je dovolj velika, da bi vsak sedel v svoji klopi. Ampak potem bi bila izjema na izjemo in to ne bi peljalo nikamor.

Skušamo pa, ko kdo pokliče, pomagati kolikor se da. Razmišljal sem, da če bi bila kakšna neposredna smrtna nevarnost, bi se tudi opremil z zaščitno opremo in šel. Ampak vsem stikom se je težko izogniti. Recimo ko nekdo umre in svojci pridejo na vrata župnišča, da imajo smrtni slučaj. A jih naj pustim, da stojijo zunaj? Pač povabim jih v hišo, saj imajo večinoma maske in rokavice.

Kontakte župnij in duhovnikov za duhovno pomoč v stiski ter povezave do maš preko spleta najdete na tej povezavi.

Tako vse to nekako zdaj deluje, ampak tistega bistvenega, občestva, pa ni. Kajti prav skupnost, občestvenost je glavna. Še posebej zdaj, ko prihajajo prazniki, ko se naša občestva običajno pokažejo v vsej veličini in širini. Ko se je virus pojavil in smo dobili znana navodila, so me ljudje spraševali, kako bo pa letos cvetna nedelja, kako bo z žegnom butar. Povedal sem jim, da mi bomo v cerkvi že žegnali, oni pa naj pokropijo z blagoslovljeno vodo doma, saj je Bog iznajdljiv, bo že prišel do njih.

Zdaj pa prihajajo veliki dnevi. Vsi vemo, da so cerkve najbolj polne na veliko soboto, ob blagoslovu velikonočnih jedi. Zdaj pa tudi tega ne bo. Starejši ljudje pravijo: je bila vojska, ampak Cerkve nikoli niso bile zaprte.

Zato je res to paradoks. Tudi sam sem se spraševal, kako je bilo takrat, ko je razsajala kuga. Če beremo kronike, so imeli prošnje, procesije … res da ne vemo, koliko so bile množične. Ampak jaz upam in sprejemam vse to, čeprav je težko, zlasti zdaj ob veliki noči. Sprejemam v upanju, da so strokovnjaki, ki se na to bolj spoznajo od mene, vse to sprejeli, da bi širjenje virusa zajezili, da bi število okuženih čim prej začelo padati in da bi se počasi začeli vračati v običajne življenjske tirnice. Čeprav po mojem čisto tako, kot smo do zdaj bili navajeni, več ne bo. Kajti maja in junija so načrtovane birme, sveta obhajila, tako da zdaj sploh ne vemo, ali jih bomo izvedli. Lahko se zgodi, da tudi verouka v letošnjem veroučnem letu več ne bo.

Življenjski ritem, ki je sicer zelo hiter, se nenadoma umiri. In ko se človek znajde v neki tišini, avtomatsko gre vase, začne razmišljati o sebi, o svojem življenju in pridejo na plan stvari, ki niso bile predelane, ki začnejo človeka težiti, preganjati.

Vemo, da ste za duhovno pomoč odprli telefonsko linijo. Kako pogosto vam zvoni telefon, s kakšnimi stiskami se ljudje obračajo na vas in kako jim lahko pomagate?

Teh klicev ni nevem koliko, dva tri na dan, včasih nič, včasih kak več. Tistih, ki potrebujejo pomoč, je več vrst. Najbolj izraziti sta dve stiski. Prvi so tisti, za katere je že prej skrbela župnijska Karitas, ki potrebujejo hrano in higienske pripomočke. Drugi pa oni, ki jih je strah.

Marsikomu se je v teh treh tednih življenje povsem spremenilo. So ljudje, ki so v delovni aktivnosti od jutra do večera, zdaj pa ne morejo biti. Težko je zlasti tistim, ki živijo v bloku … nekaterim se je življenje obrnilo na glavo. Smo si pa ljudje različni. Nekateri bodo brali knjige ali našli kakšno drugo delo, nekateri pa pri tem niso tako spretni. Življenjski ritem, ki je zelo hiter, se nenadoma umiri. In ko se človek znajde v neki tišini, avtomatsko gre vase, začne razmišljati o sebi, o svojem življenju in pridejo na plan stvari, ki niso bile predelane, ki začnejo človeka težiti, preganjati.

Neki gospod me vsak teden vsaj enkrat pokliče. Ne gre za to, da bi mu dajal ne vem kakšne nasvete. Gre predvsem za to, da jim prisluhneš. Eno je sicer, če lahko nekoga poslušaš v živo, drugače pa je preko telefona. A nekateri tako komunicirajo še lažje. Včasih komu dam kakšno spodbudo, spet drugemu preberem kakšen stavek iz Svetega pisma, pa ga s tem spodbudim, da še sam kdaj kaj prebere.

Tretja vrsta klicev so pa ljudje izven Šmarja, ki me poznajo, in me pokličejo, kako sem. Ker včasih ob poslušanju poročil dobijo občutek, kot da smo v Šmarju že vsi okuženi. So pa vsi ti pogovori lepi. Ampak čuti se strah: »kaj pa če se okužim? Nimam nikogar«, »kaj pa če se zgodi to ali ono …«. Takrat skušam ljudi pomiriti. Ker strah jih namreč hromi, popolnoma onesposobi in potem so psihološko povsem na tleh.

Časi, ko so starši izbirali ženine in neveste, so minili, pa se mi zdi, da je tisto včasih bolj držalo kot danes, ko si partnerji drug drugega izberejo sami.

V kontekstu osamitev, oziroma karanten znotraj gospodinjstev, se pojavlja dvojno razmišljanje. Recimo v odnosu med zakoncema ali partnerjema. Eni pravijo, da je čas pravi, da se medsebojni odnosi okrepijo. drugi pa opozarjajo na nevarnost, da bodo pari tako težje shajali drug z drugim. Kakšen je vaš pogled na to?

Ene stvari glede tega nisem nikoli razumel. Ko se odločiš za življenje z nekom, saj tega ne storiš kar tako, ker je pač z nekom treba živeti in potem pridejo še otroci. Menda pa ja imaš to osebo rad, saj si jo sam izbral, ni ti je izbral nekdo drug. Časi, ko so starši izbirali ženine in neveste, so minili, pa se mi zdi, da je tisto včasih bolj držalo kot danes, ko si partnerji drug drugega izberejo sami. Če si se za nekoga enkrat odločil, imaš skupaj z njim otroka, je vendar neka ljubezen, skupna vez, morala biti posredi. Kaj se zgodi potem … poznam toliko osebnih zgodb, ko se je par imel tako rad, da bi ga človek lahko postavil za zgled drugim … potem pa so po letu, dveh, šestih, osmih marsikje postali najhujši nasprotniki, celo sovražniki. Za odnos se je pač potrebno potruditi.

Razumem, da neka skupnost, v kateri je bil nekdo cele dneve odsoten, zdaj pa je veš čas doma, tega ni navajena. Se pa je zato tesnejšega sobivanja treba začeti učiti. Saj smo tudi mi v župnišču kar naenkrat veliko skupaj. Drugače imam kot upravitelj treh župnij drugačen ritem kot fantje in njihov voditelj. Zdaj smo pa skupaj pri obedih, dejavnostih, in se je pač treba prilagoditi.

Če izhajam iz naše skupnosti, si moram tudi jaz priznati, da se fantje na duhovništvo šele pripravljajo in ne morejo vsega vedeti in narediti kar takoj. Tako je tudi v družini. Zato povabim vse, naj bo ta čas krize in preizkušnje hkrati priložnost, da utrdimo naše družinske vezi, vezi naših skupnosti. Naredimo iz tega nekaj lepega. Če se oče, sicer zaradi dela veliko odsoten, zdaj vsak dan z otroki usede in z njimi odigra recimo kakšen Človek ne jezi se, ali pa jim kaj prebere, bo to čez čas postalo izredno dragoceno. Ker če imaš nekoga rad, si zanj pripravljen narediti tudi več kot je potrebno. Če imaš nekoga rad, nanj ne moreš biti niti jezen, vedno najdeš pot tudi iz težkih stvari.

Lahko sicer klecnemo, gremo vsak svojo pot, ampak to ni rešitev. Lahko pa situacijo vzamemo kot močno izhodišče za še boljši družinski ali zakonski odnos. Vse bi povabil, da izkoristimo ta čas. Na virus ne moremo vplivati, zato izkoristimo to obdobje in ga obrnimo v nekaj dobrega.

Kako je ta čas z obnovo farne cerkve? Kako daleč so dela, so zdaj morda zastala? Kako je s sredstvi, saj trenutno ni nabirk v te namene?

Obnova cerkve in dela, ki smo jih v postnem času nameravali izvesti, trenutno stojijo, razen klopi, ki so v izdelavi. Kar se pa darov tiče, ljudje se zavedajo, da nabirk ni in tudi na to ne pozabijo. Župnije marsikdaj za večje praznike dobijo največ sredstev za svoje delovanje, česar letos pač ne bo. Zlasti tam, kjer so v dolgovih in kjer potekajo obnove, zna biti to kar težka preizkušnja. A moja izkušnja v Šmarju je, da ljudje niso pozabili – včasih s kakšno kuverto ali z nakazilom na TRR dajo vedeti, da tudi v teh posebnih trenutkih podpirajo življenje župnije.

Mi, ki imamo blagoslov in srečo, da nas je v hiši nekaj več, se bomo potrudili, da bogoslužja naredimo čim lepša, čim bolj doživeta.

Prihajajo velikonočni prazniki, ki bodo letos povsem drugačni, kot smo jih vajeni, v bolj virtualni obliki. Lahko na kratko predstavite, kako bodo potekali v župniji Šmarje in na kak način bodo verniki lahko prisostvovali obredom?

Verniki bodo lahko pri obredih preko naše Facebook strani, kjer že nekaj časa vsak dan predvajamo mašo. Zavedamo se, da fizična navzočnost vernikov pač letošnjo Veliko noč ne bo mogoča. Zato se bomo mi, ki imamo blagoslov in srečo, da nas je v hiši nekaj več, potrudili, da bogoslužja naredimo čim lepša, čim bolj doživeta. Zato obrede že vadimo, prepevamo, da bi s tem čim lepše sveto tridnevje prenesli tudi v vaše domove, vaše življenje. Od tistih, ki nas bodo spremljali, pa tudi pričakujemo sodelovanje.

V soboto bomo jedila ob treh popoldne blagoslovili. Vi pa jih pripravite, lahko tudi košaro, ali pa dajte samo na mizo in ko bo duhovnik pokropil, lahko tudi doma pokropite z blagoslovljeno vodo. Ob popoldnevih in večerih bomo vse predvajali, snemali in skušali prenesti v vaše domove.

Urnik obredov in maš v času velikonočnega tedna, ki bodo preko videa v živo prenašani na Facebook strani župnije. Sobotni blagoslov, večerna vigilija in nedeljska vstajenjska maša pa tudi na Kozjansko.info:

V četrtek ob 19h je obred velikega četrtka, v petek bo ob treh popoldne prenos križevega pota, zvečer ob 19h pa obredje velikega peka. V soboto ob treh bo blagoslov jedil, vigilija pa bo ob 20. uri, ker želimo slavje luči narediti, ko se malo bolj stemni. Letos imamo čas, se nikamor ne mudi in bomo skušali čim bolj slediti temu, kar bogoslužje vigilije narekuje.

Na Veliko noč pa bomo imeli ob 9. uri mini vstajenjsko procesijo od božjega groba do oltarja in potem praznično mašo.

Imamo ta blagoslov, da je eden od fantov pripravnikov zelo dober organist in je maša čisto drugačna, če je spremljana z orglami in peta. Ne znam si predstavljati, kakšna bi bila velikonočna maša brez tega. Obljubljamo, da se bomo potrudili, da bi čim lepše in doživeto prenesli v vaše domove to obredje. Okoliščine so drugačne, obredje obhajamo nekoliko drugače, a važno je, da bo Kristus vstal, kot vsako leto.

Za konec tega pogovora vas vabim, da se s kratkim nagovorom obrnete na vernike. Kaj bi jim želeli v teh prazničnih dneh sporočiti?

Na veliko soboto zvečer in veliko nedeljo zjutraj bomo brali eno najlepših upov v evangeliju za naše življenje: po soboti, ko se je svital dan, so šle žene navsezgodaj h grobu, zaskrbljene, žalostne, otožne. Učenci so se iz strahu zaprli v dvorano zadnje večerje in v tem strahu pričakovali, kaj se bo zgodilo. Žene so zaskrbljene, kako bodo prišle do Jezusovega telesa, da bi ga mazilile, ker same ne bodo mogle odpreti groba, vojaki jim pa tudi ne bodo pomagali. Skratka, v tistem jutru je bilo polno mračnosti, strahu, tegobe nad smrtjo Jezusa Kristusa. Ampak potem pa sledi neverjetni preobrat. Grob je bil odprt! Žene so gledale, kaj to pomeni. Mislile so, da so Jezusovo truplo ukradli. Potem pa jim angel pove, da Jezusa ni tukaj. “Vstal je, pojdite in povejte vsem!”

Kar je tudi moje sporočilo v tem trenutku: Tudi mi smo zaskrbljeni, ne vemo, kaj nas čaka, morda smo zaradi novega virusa izgubili koga od bližnjih, morda smo ga dobili sami, morda se nam je življenje zapletlo, morda nas kaj teži … Ampak veliki petek je bil težek, je preizkusni kamen nas vseh, a ne smemo ostati v grobu v težkih časih, pozabiti … moramo iti naprej in se spominjati, da je Jezus vstal od mrtvih. Kar ne pomeni le, da je grob prazen. Pomeni tudi, da je Jezus vstal od mrtvih zaradi našega življenja. Da bi vedno imeli pred očmi, da je življenje vedno močnejše od smrti, da je ljubezen vedno močnejša od sovraštva in da zarja velikonočnega jutra ni samo za nekatere, ampak je za vse.

Zato želim vsem res milostno veliko noč, pa tudi doma zapojte Alelujo, tudi če so vam rekli, da nimate posluha. Mah, zapojte jo! Boste videli, s tem izboljšujemo svoje počutje, svojega duha. In upanje ne sme ugasniti.

Res eno blagoslovljeno veliko noč, ki jo bomo praznovali vsi malo drugače, tudi mi duhovniki.

Na Kozjansko.info bomo v prihodnjih dneh objavili tudi velikonočne nagovore duhovnikov drugih župnij Kozjanskega in Obsotelja – tistih, ki nam bodo te seveda poslali.

Rok Čakš

Oznake: , , ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
157 queries in 0,523 seconds.