Letošnja edicija prireditvenega sklopa Šentjursko poletje se je začela s prav posebno prireditvijo, povsem lokalnim avtorskim projektom z naslovom Zgodba o mali deklici Dorimu.
Pri njej sta moči združili, avtorica punčk s skupnim imenom Dorimu, Živa Voga, ki jih zadnje desetletje ustvarja s partnerjem Sašom Rojakom in učiteljica glasbe Tina Pečar. Nastala je glasbeno-plesna predstava, ob njej pa je izšla še knjižica pesmi, ki jo je oblikoval Primož Pečar.
Zasnova je nastala sicer pred nekaj leti, ko jo je Živa izdala v obliki slikanice, vse skupaj pa je čedalje bolj nagovarjalo njeno nekdanjo sošolko Tino, ki je za predstavo ustvarila scenarij in napisala pesmi. Pri predstavi so kot avtorji sodelovali še Matic Romih z glasbo, Tanja Verglez s koreografijo, ilutracije za ozadje pa je ustvarila Meta Wraber. V nastopu so, razen enega, sodelovali učenci glasbene šole v različnih vlogah: poleg glasbenikov, so posebno dimenzijo dale tudi plesalke, ki obenem vadijo pri plesni šoli Harlekin. Glas za vezno besedilo je posodila Tina Strmčnik.
Vseh sodelujočih učencev v predstavi je bilo 39, nad njimi je bdelo 10 mentorjev in še pet sodelavcev, ki so skrbeli za tehnične reči, od ozvočenja, fotografiranja, projekcije, … Glavna organizatorka projekta je bila Eva Zavšek, ki je vrtela vitalno (neumetniško) kolesje, da je na odru in v zaodrju vse teklo gladko.
Zgodba o mali Dorimu je sanjska pripoved o deklici, ki skupaj s sanjskimi vilini zbira naše sanje. Sanje so različnih barv in vsaka odslikava drugačno razpoloženje, čutenje, celó vedenje. Iz barvitih sanj sestavlja Dorimu sanjski svet – Mavrični gozd, ki je morda na las podoben našemu zemeljskemu, le da je v njem več optimizma in življenjske modrosti in tudi čas se tam ustavi. Zgodbi, prvotno v obliki slikanice, smo vdahnili glasbeno in plesno dimenzijo in pustili pripovedovalskemu toku, da sam najde pot do poslušalcev. Vsak izvajalec je hkrati tudi pripovedovalec bodisi preko poezije, melodije ali giba, subtilne ilustracije pa nas ponesejo v Mavrični gozd – čisto zares!
Živa nam je o občutenjih po predstavi nanizala nekaj misli: “Ko zgodba takole uide iz zavetja platnic, duša doživlja pravi čustveni maraton. Poseben, lep občutek je, ko tvoja zgodba nekoga tako navdihne, da ji podari novo dimenzijo. In če navdihne nekoga, ki ga poznaš pravzaprav vse življenje, ima vse skupaj še dodatno vrednost.
S Tino se poznava že iz osnovnošolskih let in ker poznam njeno ljubezen do glasbe, sem vedela, da bo Zgodba o mali Dorimu pri njej v odličnih rokah. Čeprav se je projekt začel precej nedolžno, so me navduševali že prvi koraki – najprej seveda Tinina sijajna upesnitev, ki je zgodbi vdahnila dodatno globino. Krasna glasba, ki jo je spisal Matic Romih, je tako mehko in čutno, a hkrati tako učinkovito pospremila sprehod skozi mavrična poglavja, da je pravljičnost popolnoma preplavila nabito polno dvorano. In ravno pravšnja mera eteričnosti pri plesni upodobitvi zgodbe – brez prisiljenih, pretirano naučenih gibov, lahkotno in sanjavo!
Z besedami je težko opisati doživetje, ki so ga otroci pričarali na odru – in zelo sem hvaležna njim, vsem mentorjem, Maticu in seveda Tini, da so v zgodbo vložili toliko truda in predanosti.
Upesnitev z glasbeno in plesno spremljavo je v mojih očeh nekaj najlepšega, v kar je lahko Zgodba o mali Dorimu zrasla in vsekakor upam, da bo doživela še veliko uprizoritev na različnih odrih! In kot je sama zgodba bila navdih za ta glasbeno-plesni preporod, bo morda ravno ta spet navdihnil novo zgodbo …”
Nekaj iskrivih besed o predstavi je nanizala tudi Tina: “Mali princ je gledal s srcem, srce pa je rdeče – torej, pronicljivo, žgoče, s karakterjem, a polno ljubezni. Njegova oranžna lisica ni nič posebnega, je pa prava prijateljica. Gledal je rumene zvezde v rumeni puščavi in v njej iskal modri vodnjak, vir življenja. Bil je oblečen v zeleno, ker je bil vseskozi čudeč otrok, ki vedno najde kaj novega. V vijolično noč je odšel skrušen, h kači, ki ga je naučila, da nič ni večno razen spomina. Lepega spomina. Vse se dopolnjuje in povezuje. Mala Dorimu je Živin Mali princ.”
Zgodba o mali Dorimu bo na ogled tudi v prihodnjem šolskem letu, morda tudi zunaj Šentjurja.
Iz Mavričnega gozda gre most do naših sanj.
Če res verjameš vanje, pogumno stopi nanj.
V deželo čudovito te most bo popeljal, na vsa vprašanja tvoja odgovor poiskal.
Ko sanjamo, želimo in mislimo na glas, ustvarjamo življenje, ki osrečuje nas.
In vedno so ob tebi, čeprav jih vidiš v snu, Vilini, Zlata vila in mala Dorimu.
Knjižica z besedili predstave Dorimu (klik!)
bR, foto: Boštjan Jager
