Franc Kovač: Edina, ki bi ta trenutek lahko premagala Marka Diacija, je Jelka Godec (1. del)

9. 11. 2018 1:05

Franc Kovač je Šentjurčanom najbolj v spominu kot dolgoletni urednik Šentjurskih novic, kjer je pisal o drobovju lokalne politike. Veterinar po izobrazbi in tako dobro znan na podeželskem terenu je vanjo zajadral na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990, ko je bil kot član koalicije Demos izvoljen v takratno republiško skupščino, obenem pa je predsedoval tudi šentjurski.

Po neslavnem slovesu je ustanovil lokalni časopis, ki je budno in jedko spremljal lokalno politiko. Z nekaj oddaljenosti jo spremlja še danes in svoja razmišljanja objavlja na blogu in Facebook profilu.

Z enim redkih družbeno-kritičnih glasov v občini Šentjur smo se pogovarjali v luči lokalnih volitev. In tudi tokrat je ostal zvest svoji neposrednosti.


Volitve leta 2010 so bile za občino Šentjur prelomne. Dotedanjemu županu SDS Štefanu Tislu ni uspelo zmagati v prvem krogu, v drugem pa ga je presenetil mladi politik s parlamentarno izkušnjo, Marko Diaci. Takrat ste Diacija za župana javno podprli tudi vi. Kakšna je občina Šentjur osem let po teh prelomnih volitvah?

Mislim, da ni nič posebnega. Po moji oceni je malce zastala v razvoju, nekih resnih projektov, z izjemo Ipavčevega kulturnega centra, ni bilo. Zaradi tega sem tudi rahlo razočaran nad Diacijem, ker se mi zdi, da premalo tvega, premalo se izpostavi. No, da ne bom preoster, nisem ravno poznavalec njegovega dela. Sem že malo izven politike, ampak kolikor poznam, je to, kar vidimo, to. Zato tudi mislim, da bi bil čas, da bi na čelo občine prišel drug župan. Čeprav ne rečem, da je slab, ni pa ravno »oh in ah«, ni tisti, da bi se človek »dol metal« zaradi njega.

Kakšnega Marka Diacija ste pred osmimi leti volili vi in v čem se tisti Marko Diaci razlikuje od županskega kandidata Marka Diacija na volitvah 2018?

To je težko vprašanje. Je bistveno drugačen, oziroma jaz ga razumevam drugače. Takrat se mi je zdel mlad, perspektiven kader, ki ima zobe, ki grize. Znano je, da je bil takrat kar oster kritik tedanjega župana Tisla. Skratka, zbujal je zaupanje.

Vendar v teh osmih letih se je nekako povlekel v to župansko funkcijo. Ne komunicira več z javnostjo. On komunicira z volivci, je prijazen, gospe ga cenijo, ga ljubijo, medtem ko pa vsebinske komunikacije ni. Da ne omenjam njegovega Gibanja za občino Šentjur, ki ga jaz osebno jemljem kot populizem. Kakšno gibanje za občino? Občino Šentjur imamo. Ne potrebujemo nekega gibanja, potrebujemo organizirane stranke, ki bodo kaj napravile. Diacijevo gibanje je strankarsko sceno v Šentjurju dejansko uničilo.

Posledica tega je tudi, da vi za diskusijo najdete mene, ki pravzaprav nisem več »v igri«. Je pa ogromno mladih ljudi, ki so ali neznani ali pa se ne izpostavljajo. Če ste pogledali županske programe njegovih konkurentov, v njih ni nobene ostrine, ni prave alternative , da tako rečem.

To Diaciju najbolj zamerim, ker javne scene, na kateri bi se vršila razprava, več ni. Človek se nima več s kom skregati.

franc-kovac-2Beseda gibanje sama po sebi pomeni premik – iz točke A v točko B in potem naprej. Kam se giblje županovo gibanje za Občino Šentjur?

Župan se je zelo odločno nagnil v neko samovšečnost. Oblast ga je na nek način prevzela, pokvarila, in namesto, da bi javno sceno spodbujal, tudi denimo strankarsko aktivnost, jih dejansko s tem uničuje. To mu najbolj zamerim, ker javne scene, na kateri bi se vršila razprava, več ni. Človek se nima več s kom skregati. Denimo jaz osebno to pogrešam, da so nasprotja, ne zgolj dialogi, temveč tudi konfrontacija. Odsotnost tega je problem.

Katere stvari, projekte, je županu Diaciju šteti v dobro?

Večinoma mu štejejo v dobro Ipavčev kulturni center. Jaz sem seveda kritik IKC, kakršen je. Pravzaprav ni projekta, za katerega bi rekel, da zgodovinsko zaznamuje njegova mandata. Ta Ipavčev kulturni center je stal okoli 3 milijone ali nekaj takega, vendar gre za zastarel koncept. Recimo, Šentjur bi potreboval resno prireditveno dvorano, dobili pa smo nek vagon, ki je antipatičen in neuporaben, tako da Šentjurčani najraje hodimo v gledališče v Šmarje, ne pa v domači kraj.

Kaj pa vidite kot zapravljeno priložnost na področju projektov, investicij?

Hja, težko rečem. V teh osmih letih je v glavnem propadla vsa šentjurska industrija. Od tega pravzaprav ni ostalo nič. Ali lahko župan kaj napravi ali ne, jaz ne vem. Mislim, da težko kaj, ampak lahko bi vsaj kaj poskusil.

Ampak kakšne so alternative? V nekem razmišljanju na Facebooku ste opozorili na popolno odsotnost kritike sedanje oblasti, kar je sicer primarna funkcija politične opozicije, od katere se tovrstna kritična refleksija pričakuje. Je torej Šentjur občina, v kateri de facto imamo pozicijo in opozicijo?

Ne, nimamo. Županska funkcija je izjemno močna in župan si zelo hitro podredi vse te pozicijske in opozicijske odnose, tako da bi lahko rekel, da je Diaci v Šentjurju absolutni gospodar. Če recimo spremljamo, kako deluje pozicija in opozicija, denimo SDS in SMC. Njihovi županski kandidati so, kot pravim sam, druga liga. Nihče jih ne pozna, pripeljali so jih nekaj zato, da jih imajo, medtem ko pa so predsedniki odborov, ki bi morali nastaviti glavo, stisnili rep med noge.

Šentjur bi potreboval resno prireditveno dvorano, dobili pa smo nek vagon, ki je antipatičen in neuporaben, tako da Šentjurčani najraje hodimo v gledališče v Šmarje

SDS na državni ravni velja za ostro opozicijsko stranko, ob letih izkušenj je v tej vlogi povsem domača. Ste kaj tega njenega parlamentarnega opozicijskega žara zasledili tudi v lokalni politiki?

Seveda ne. Mislim, da predvsem zaradi tega, ker je pozicija župana tako močna in enostavno nihče ne tvega, saj vidite, še kritiki ne. Zakaj konkretno se je opozicijska SDS tako umaknila, težko rečem. Po mojem mnenju je predsednik Jože Korže nekoliko popustil. Že pred leti sem mu rekel, da bi moral odstopiti in dati prostor mlajšim, ampak ne, on se nekako drži in zato je vse skupaj že malce zastarelo. Medtem ko pa recimo Jelka Godec bi bila dobra. Če bi ta trenutek kandidirala prodi Diaciju, mislim, da bi dobila volitve. Vendar ona ima druge ambicije.

Kaj bi sicer na splošno rekli o ravni demokracije v družbeno-političnih procesih občine Šentjur? Kakšna je pravzaprav demokratična tradicija v Šentjurju, recimo še iz Tislovih časov in poprej ter v kakšni kondiciji je demokratično vrenje v Šentjurju danes?

Rekel bi, da je bilo v času Tisla drugače. Imeli smo vsaj dva medija, tudi Šentjurske novice, ki sta se spuščala v ocene politične situacije, medtem ko zdaj ni nikogar. Prav ta medijski mrk je nekako zavladal v Šentjurju, čeprav je tu Štajerski val, vendar se mi zdi, da ne posega aktivno v politiko, se ne angažira, ali pa tega vsaj nisem zasledil. Tako da mislim, da je problem, da javne scene enostavno ni. Ni medija, ki bi nas povezoval in ni ljudi, ki bi se želeli javno izražati. Tisti, ki pa bi se lahko, a Diacija poznajo, pa se ga bojijo, ker je, kot pravijo, maščevalen.

V drugem delu intervjuja, ki ga lahko preberete na tej povezavi (klik!), smo se s Kovačem osredotočili predvsem na Diacijeve konkurente: kdo so to, kaj vemo o njih, imajo načrte, vizijo za Šentjur, kaj jim manjka … in predvsem – mar kateri izmed njih prepriča Franca Kovača?

Rok Čakš

Oznake: , , ,
Vam je članek zanimiv? Delite ga s prijatelji:
X
182 queries in 0,580 seconds.